Sodba I Ips 195/2001 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva zagovornice obsojenega E.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po členu 98/a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot stroške postopka s tem izrednim pravnim sredstvom 100.000 SIT povprečnine.

[JEDRO]

Izrek sodbe je pomanjkljiv, ker v opisu kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 1. odstavku 171. člena KZ niso navedena imena zasebnih tožilcev, vendar pa ta pomanjkljivost ni takšne narave, da bi predstavljala kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Ni namreč nujno, da je oškodovanec imenoma naveden, mora pa biti v izreku vsaj razpoznaven (podrobnejšo navedbo se zahteva pri določenih kaznivih dejanjih, kjer gre za specifične oškodovance - mladoletnike, otroke itd.).

Za storitev kaznivega dejanja žaljive obdolžitve ni potrebno, da bi bila očitana žaljiva dejstva neresnična, žaljiva obdolžitev namreč lahko obsega tako resnična ali neresnična dejstva, pri čemer se storilec neresničnosti, če je objektivno podana, ne zaveda. Če se zaveda, bo podano kaznivo dejanje obrekovanja po 170. členu KZ.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožno sodišče v Mariboru je z v uvodu navedeno sodbo spoznalo E.K. za krivega storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 2.

odstavku 171. člena KZ. Po 50. členu KZ mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 2 meseca zapora in preizkusno dobo dve leti. Višje sodišče v Mariboru pa je z odločbo z dne 1.2.2001 pritožbi pooblaščenca zasebnih tožilcev E. in A.O. ter zagovornice obsojenca zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbo samega obsojenca pa je z isto odločbo zavrglo kot prepozno. Obe sodišči sta mu v plačilo naložili še stroške kazenskega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo (sodba okrožnega sodišča in sodba višjega sodišča) je dne 14.5.2001 vložila zagovornica obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona (razlog iz 1. točke 1. odstavka 420. člena ZKP) in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka (razlog iz 1. odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe po zasebni tožbi na podlagi 1. točke 358. člena ZKP, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V odgovoru na zahtevo, ki sta ga podala zasebna tožilca E. in A.O. po svojem pooblaščencu odvetniku F.D. iz M. na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, menita, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena ter vrhovnemu sodišču predlagata, da zahtevi ne ugodi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistvena kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je po mnenju zagovornice podana s tem, ker je izrek sodbe nerazumljiv, saj iz njega ni razvidno, katera dejstva je obsojenec trdil in katera je raznašal, kajti neko dejstvo se istočasno ne more trditi in raznašati. Prav tako pa v izreku tudi ni navedb imen obeh zasebnih tožilcev, oziroma iz izreka ne izhaja, o kom naj bi obdolženec trdil in raznašal žaljive besede.

Obravnavano kaznivo dejanje se lahko stori z dvema izvršitvenima oblikama - s trditvijo (izražanje lastno znanih dejstev drugi osebi) in z raznašanjem dejstev, ki lahko škodujejo časti ali dobremu imenu drugega (sporočanje določenih dejstev, ki jih je zaznal nekdo drug), pri čemer za storitev kaznivega dejanja zadošča že ena izvršitvena oblika - torej ali trditev ali raznašanje.

V obravnavani kazenski zadevi iz konkretnega opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje povsem jasno izhaja, da gre za obsojencu lastno zaznana dejstva oziroma doživetja (meni so že stregli po življenju, sama sreča me je rešila, da me niso ubili, predlagam jim, da v kolikor ne bodo zadeve rešili, naj se rajši umaknejo s kraja, ker niso zaželjeni), raznašanje pa se očitno nanaša le na dejstvo, da so bile sporne trditve posredovane javnosti (o čemer ima razloge že sodba pritožbenega sodišča).

Pritrditi pa je potrebno zagovornici, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje pomanjkljiv, ker v opisu niso navedena imena zasebnih tožilcev, vendar pa ta pomanjkljivost ni takšne narave, da bi predstavljala kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj so za to kršitev potrebne nejasnosti oziroma nerazumljivost v navedbah dejstev in okoliščin, ki so znaki kaznivega dejanja oziroma, drugih pravno relevantnih dejstev. Poleg tega, da mora opis vsebovati vse elemente, ki jih določa zakon za posamezno kaznivo dejanje, mora vsebovati predvsem zaradi individualizacije še čas in kraj (ki sta sicer lahko tudi elementa) ter druge okoliščine, ki so pomembne za natančno označitev nekega dejanja. Med te okoliščine spada tudi navedba oškodovancev. Ni pa nujno, da je oškodovanec imenoma naveden, mora pa biti v izreku vsaj razpoznaven (podrobnejšo navedbo se zahteva pri določenih kaznivih dejanjih, kjer gre za specifične oškodovance - mladoletnike, otroke itd.). V obravnavani kazenski zadevi ves čas ni bilo dvoma, kdo sta oškodovanca oziroma, da sta to zasebna tožilca, ki sta bila tudi aktivno legitimirana za vložitev zasebne tožbe. V izreku izpodbijane prvostopenjske sodbe pa je tudi jasno navedeno, da je obsojenec izrekel besede, ki so škodile časti in dobremu imenu obeh zasebnih tožilcev. Zato je zaključek pritožbenega sodišča, da je izrek, čeprav ne vsebuje imen zasebnih tožilcev, še sprejemljiv, pravilen.

Zagovornica v nadaljevanju zahteve sicer sodišču očita kršitev določb kazenskega zakona v smislu določbe 1. točke 372. člena ZKP, vendar pa te kršitve ne razlaga, temveč iz obrazložitve, ko navaja, da je imel obsojenec utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev izhaja le nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišč v izpodbijani pravnomočni sodni odločbi, torej uveljavljanje razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, to je razloga, iz katerega tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vlagati (člen 425. ZKP). Sicer pa za storitev kaznivega dejanja žaljive obdolžitve ni potrebno, da bi bila očitana žaljiva dejstva neresnična, žaljiva obdolžitev namreč lahko obsega tako resnična ali neresnična dejstva, pri čemer se storilec neresničnosti, če je objektivno podana, ne zaveda. Če se zaveda, bo podano kaznivo dejanje obrekovanja po 170. členu KZ.

Glede na vse navedeno oziroma ker v zahtevi uveljavljena kršitev zakona ni podana, je vrhovno sodišče na podlagi določila člena 425. ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je sodišče pri odmeri povprečnine upoštevalo trajanje in zamotanost postopka ter premoženjske razmere obsojenca (3. odstavek 92. člena ZKP).