Sodba I Ips 69/2002 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva obsojenega S.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po členu 98/a v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenec oprosti plačila stroškov, nastalih pri odločanju v zvezi s tem pravnim sredstvom iz 1. do 6. točke 2.

odstavka 92. člena ZKP.

[JEDRO]

Sodišče je pošiljalo sodbo obdolžencu tako na naslov stalnega bivališča kakor tudi na naslov začasnega bivališča, poskušalo vročitev preko sodnega kurirja ter opravljalo poizvedbe na policijski postaji o morebitni spremembi bivališča, kar vse je bilo brez uspeha, zaradi česar je v skladu z določbo 3. odstavka 120. člena ZKP nabilo sodbo na sodno desko (saj mu sodbe ni bilo mogoče vročiti na obsojenčev dotedanji naslov) ter po preteku 8 dni štelo, da je vročitev opravljena. S takim načinom vročanja ni kršilo določb ZKP.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v Ajdovščini je z v uvodu navedeno sodbo spoznalo S.Š. za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ. Na podlagi 50. člena v zvezi s 4. odstavkom 51. člena KZ mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let, izreklo pa mu je še stransko kazen prepovedi vožnje motornih vozil B kategorije za čas štirih mesecev. V plačilo mu je naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 12.12.2001 zavrnilo pritožbo pomočnice okrožnega državnega tožilca kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Dne 22.02.2002 je vložil obsojenec zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP ter Vrhovnemu sodišču predlagal, da razveljavi sodbo Višjega sodišča v Kopru ter zadevo vrne v novo odločanje.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Če obsojenec navaja, da z odločbo sodišča prve stopnje ni bil seznanjen, te njegove trditve nimajo podlage v podatkih spisa, saj je iz zapisnika o glavni obravnavi razvidno, da je bil na glavni obravnavi, opravljeni dne 13.03.2001, ves čas prisoten, da se je udeležil tudi razglasitve sodbe, ko je bil seznanjen, da mora pritožbo zoper sodbo napovedati takoj ali v roku 8 dni, česar pa ni storil. Sodišče v zvezi z vročitvijo sodbe in nabitjem sodbe na oglasno desko ni zagrešilo kršitev zakona in tudi ni bilo dolžno, da obsojenca išče še na Hrvaškem.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenec v zahtevi navaja, da mu je bila v obravnavani kazenski zadevi kršena pravica do obrambe, in sicer pravica do seznanitve s prvostopenjsko sodbo in s tem pravica do pritožbe zoper njo. Do tega je prišlo po mnenju obsojenca, ker je prvostopenjsko sodišče kršilo določbe Zakona o kazenskem postopku glede vročanja sodb. Sodišče prve stopnje je namreč odločilo, da se sodba nabije na oglasno desko in je s tem vročitev štelo za opravljeno, kar pa je imelo za posledico, da mu sodba ni bila pravilno vročena in da mu je bila s tem odvzeta možnost pritožbe zoper sodbo, kar je očitno prezrlo tudi sodišče druge stopnje pri svojem odločanju.

Te navedbe niso utemeljene. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je bil obsojenec (na kar opozarja že vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti) navzoč na glavni obravnavi, opravljeni dne 13.03.2001, prav tako pa tudi na razglasitvi, ko mu je bila izrečena pogojna obsodba, dan pa tudi pravni pouk, da ima pravico do pritožbe zoper sodbo v roku 8 dni, da pa je dolžan morebitno pritožbo zoper sodbo napovedati, lahko takoj, najkasneje pa v 8 dneh od dneva razglasitve sodbe, sicer se bo štelo, da se pravici do pritožbe odpoveduje (1. odstavek 368. člena ZKP). Ker obsojenec v zakonskem roku pritožbe ni napovedal, velja zakonska presumpcija, da se je pravici do pritožbe odpovedal, na kar je bil v pravnem pouku ob razglasitvi tudi poučen (2. odstavek 368. člena ZKP).

Ne glede na navedeno, oziroma ne glede na to, ali je bil obsojenec navzoč pri razglasitvi sodbe ali ne, pa sodišče z načinom vročanja sodbe tudi ni kršilo določb Zakona o kazenskem postopku, kot to očita obsojenec v zahtevi. Sodbo mu je namreč pošiljalo tako na naslov stalnega bivališča (V., A.), kakor tudi na naslov začasnega bivališča (C. ..., R.d., L.), poskušalo vročitev preko sodnega kurirja ter opravljalo poizvedbe na Policijski postaji v A. o morebitni spremembi bivališča, kar vse je bilo brez uspeha, zaradi česar je v skladu z določbo 3. odstavka 120. člena ZKP nabilo sodbo na sodno desko (saj mu sodbe ni bilo mogoče vročiti na obsojenčev dotedanji naslov) ter po preteku 8 dni štelo, da je vročitev opravljena.

Očitana kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik, torej ni podana, zaradi česar je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških postopka temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP.