Sodba I Ips 199/2000 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva zagovornika obs. V.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenca se oprosti povrnitve stroškov postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom.

[JEDRO]

Za poskus kaznivega dejanja umora zadostuje tudi krivdna oblika eventualnega naklepa.

[OBRAZLOŽITEV]

Z obsodilnim delom sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 12.10.1999 je bil obs. V.S. spoznan za krivega poskusa kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena v zvezi z 22. členom in 2. odstavkom 16. člena KZ ter obsojen z uporabo omilitvenih določb 1. točke 42. člena in 1. točke 43. člena KZ na kazen štiri leta zapora. V to kazen mu je bil vštet čas, ki ga je od 16.12.1995 do 28.06.1996 prebil v priporu. Oproščen je bil povrnitve stroškov kazenskega postopka in plačila stroškov ter nagrade zagovornika. Odvzet mu je bil nož, uporabljen pri kaznivem dejanju. Oškodovani P.O. je bil s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 05.04.2000 pritožbi državne tožilke in zagovornika obs. V.S. zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila povprečnine kot stroškov pritožbenega postopka, odločilo pa, da nagrada in potrebni izdatki njegovega zagovornika po uradni dolžnosti bremenijo proračun.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik mag. M.J.N. iz L., je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil dne 19.07.2000 zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije v obsodilnem delu razveljavi odločbo sodišča prve stopnje in višjega sodišča in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločitev.

Vrhovni državni tožilec A.R. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da je zagovornikova zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Zagovornik je zahtevo vložil iz vseh razlogov iz 1. odstavka 420. člena ZKP, obrazlaga pa le kršitev kazenskega zakona. Glede trditve v zahtevi, da za poskus kaznivega dejanja umora kot krivdno obliko ne zadošča eventualni naklep, je poudariti, da je poskus mogoč samo pri naklepnih kaznivih dejanjih in se mora naklep v vseh sestavinah nanašati na poskušano kaznivo dejanje in mora ustrezati tisti stopnji naklepa, ki jo zakon zahteva za dokončano kaznivo dejanje. Kaznivo dejanje umora po 1. odstavku 127. člena KZ je moč storiti z direktnim ali eventualnim naklepom, zato se za poskus tudi zahteva takšna stopnja naklepa. V ostalem pa zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazuje predvsem zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ne more biti predmet presoje v tem postopku.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti navaja, da dejansko stanje, ugotovljeno s pravnomočno sodbo, ne daje podlage za materialnopravno opredelitev obsojenčevega ravnanja kot kaznivega dejanja poskusa umora po 1. odstavku 127. člena v zvezi z 22. členom KZ, temveč kvečjemu za opredelitev kaznivega dejanja lahke oz. hude telesne poškodbe in se sklicuje na dejstva ter okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče. Čeprav zahteva pri tem poudarja, da se ne namerava spuščati v presojo ugotovljenih dejstev, njene nadaljnje navedbe tega ne potrjujejo. V nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodišča, ki ni sprejelo trditve, da je oškodovanec v kritičnih trenutkih napadel obsojenca, prikazuje, da je obsojenčev naklep bil usmerjen v obrambo oz. razrešitev zanj ogrožujočega položaja in v odvrnitev oškodovančevega napada. Pri tem v zvezi z okoliščino, da je obsojenec zabodel oškodovanca v del telesa, kjer so življenjsko pomembni organi, necelovito in drugače kot pravnomočna sodba, ocenjuje mnenje izvedenca dr. T.J., glede vzrokov obsojenčevega ravnanja pa mnenje dr. G.M., ne da bi upoštevala ostala ugotovljena dejstva. S temi navedbami zahteva za varstvo zakonitosti v bistvu izpodbija dejanske zaključke ter ponuja lastno oceno obsojenčevega zagovora in izvedenih dokazov. To pa pomeni, da v tem delu utemeljuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). Glede na to, in ker v izreku pravnomočne sodbe opisano dejanje vsebuje vse zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja, v zahtevi nakazana kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP ni podana.

V nadaljevanju vložnik zahteve izraža prepričanje, da mora biti pri poskusu kaznivega dejanja umora podana krivdna oblika direktnega naklepa ter da eventualni naklep ne zadostuje. S tem izraža načelno stališče, po katerem je v obravnavanem primeru in njemu enakim vselej izključeno ravnanje storilca s krivdno obliko eventualnega naklepa.

Treba je sicer pritrditi načelni razlagi, s katero zahteva za varstvo zakonitosti opozarja na razliko med direktnim in eventualnim naklepom, ne pa tudi razlogom, s katerimi utemeljuje, da je eventualni naklep pri poskusu kaznivega dejanja umora vselej izključen. Pretežni del slovenske kazenskopravne teorije in tudi dosedanja sodna praksa se nagibata k nasprotnemu stališču in sicer, da za poskus kaznivega dejanja umora zadostuje tudi navedena krivdna oblika.

Kaznivo dejanje umora po 1. odstavku 127. člena KZ se lahko stori le z naklepom, vendar ne samo v obliki direktnega, temveč tudi v obliki eventualnega naklepa. Obe obliki naklepa sta opredeljeni v 17. členu KZ, pri čemer se eventualni naklep razlikuje od direktnega po voljni sestavini, ki je izražena z nižjo stopnjo intenzivnosti. Stopnja volje glede nastanka posledice je pri tej vrsti naklepa nižja, nikakor pa ne gre za njeno popolno odsotnost. V zakonskem besedilu je opredeljena s privolitvijo storilca na nastanek prepovedane posledice. Teoretične razlage poudarjajo, da gre za stvarno predstavo storilca o morebitnem nastanku posledice, ki jo vzame v račun oziroma "jo odobri". Takšne razlage so tudi prisotne v nemški literaturi (Tr”ndle - Fischer, Strafgesetzbuch und Nebengesetze, Mnchen 1999).

Po določbi 1. odstavka 22. člena KZ gre za poskus, če je storilec izvršitev naklepnega kaznivega dejanja začel, pa ga ni dokončal.

Kazenskopravna teorija vidi objektivno stran v storilčevi uresničitvi nekaterih ali vseh zakonskih znakov določenega kaznivega dejanja, subjektivno stran pa v njegovem naklepnem ravnanju, s katerim izrazi voljo uresničiti prepovedano posledico. Poudarjeno je, da mora imeti pri tem prednostno vlogo objektivni kriterij, subjektivni pa le dopolnilno. V 1. odstavku 22. člena KZ je govora le o poskusu izvršitve naklepnega kaznivega dejanja, kar pomeni, da je kaznivo dejanje lahko poskušeno, razen v primerih kaznivih dejanj, za katera se zahteva obarvani ali drugačen direktni naklep, tako z direktnim kot tudi z eventualnim naklepom. Čeprav je prisotno v teoretičnih razpravah tudi mnenje, da je nasploh poskus lahko storjen le z direktnim naklepom, kar se razlaga z utemeljitvijo, ki jo daje tudi zahteva za varstvo zakonitosti, pa glede na navedeno zakonsko ureditev ni mogoče apriorno izključiti eventualnega naklepa.

V tej zadevi je sodišče na podlagi vseh odločilnih dejstev in okoliščin, ki jih je ugotovilo v dokaznem postopku, presodilo, da je obsojenec storil kaznivo dejanje poskusa umora po 1. odstavku 127. člena v zvezi z 22. členom in 2. odstavkom 16. člena KZ ter da je pri tem ravnal s krivdno obliko eventualnega naklepa. Izhajalo je, kot je razvidno iz razlogov pravnomočne sodbe, iz dejstev, da sta v kritičnih trenutkih ošk. P.O. in obsojenec šla drug proti drugemu in da je obsojenec z nožem, po katerega se je predhodno odpravil in ga vzel iz avtomobila ter ga med potjo odprl, zabodel oškodovanca v trenutku, ko sta prišla skupaj. Pri tem je ocenilo, da oškodovančevega ravnanja ni mogoče šteti kot napad na obsojenca. Pri presoji obsojenčevega naklepnega delovanja je upoštevalo, da je šlo za uporabo noža na način, s katerim se lahko povzroči smrt in zaključilo, da se je obsojenec zavedal možnosti, da bo oškodovancu vzel življenje. Na podlagi okoliščin obsojenčevega neposrednega ravnanja (hiter, globok in za oškodovanca nepričakovan vbod) ter dejstva, da je po vbodu oškodovanca pustil, se napotil stran od njega in na ta način določno pokazal, da mu je bilo vseeno, če oškodovanec umre, je sklepalo, da je privolil v to posledico. Zaključek sodišča tako glede zavestne kot tudi glede voljne sestavine eventualnega naklepa temelji na dejanskem stanju, ki je podprto z izvedenimi dokazi.

Zato trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče vprašanje vsebine obsojenčevega naklepa vzelo prelahkotno ter se zadovoljilo zgolj z njegovo privolitvijo v posledico, s tem pa opustilo vsakršno dokazovanje, presojo in ugotavljanje, ali je obsojenec v resnici hotel vzeti drugemu življenje, ni utemeljena. Nobenih razlogov namreč ni za sklepanje, da je presoja sodišča glede obsojenčevega ravnanja z eventualnim naklepom posledica prepričanja, da je to krivdno obliko lažje dokazovati kot direktni naklep. V tem smislu tudi ni mogoče razlagati stališča, ki ga je pravnomočna sodba zavzela glede vprašanja, da pri kaznivem dejanju umora po 1. odstavku 127. člena KZ ni potrebno ugotavljati posebnega motiviranega oziroma obarvanega naklepa (dolus coloratus). Res je, da v pogledu stopnje kazenske odgovornosti ni med obema oblikama naklepa nobene razlike in da morajo veljati za ugotavljanje ene in druge enaki standardi dokazovanja. Sodišče je navedlo, na katere izvedene dokaze opira zaključek, da je obsojenec ravnal s krivdno obliko eventualnega naklepa in tudi kako jih presoja ter zavzelo do obrambnih ugovorov svoje stališče. Takšnemu postopanju sodišča ni mogoče pripisati "lahkotnosti" pri obravnavanju vprašanj, ki so bila odločilna za zakonito razsojo te zadeve. Kršitev kazenskega zakona tudi v zvezi s to odločitvijo sodišča ni podana.

Vložnik zahteve se na splošno sklicuje tudi na razloga iz 2. in 3. točke 420. člena ZKP, ki ju konkretno ni opredelil. Tudi iz obrazložitve zahteve ni razvidno, katera bistvena kršitev iz 1.

odstavka 371. člena ZKP in katere druge kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe, naj bi bile podane (2. in 3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP). Zato le načelno uveljavljanih kršitev določb kazenskega postopka ni mogoče preizkusiti. Po 1. odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To pa pomeni, da je slednji dolžan kršitve, ki jih uveljavlja, konkretno opredeliti in jih tudi ustrezno obrazložiti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. V.S. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP.