Sodba I Ips 139/2001 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva zagovornikov obs. M.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. M.Š. je dolžna plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 100.000,00 tolarjev.

[JEDRO]

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP bi bila zaradi zavrnitve dokaznega predloga podana le v primeru, če sodišče v razlogih sodbe ne bi obrazložilo zavrnitve.

[OBRAZLOŽITEV]

S sodbo Okrajnega sodišča v Črnomlju z dne 1.3.2000 je bila obs. M.Š. spoznana za krivo nadaljevanega kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po 205. členu KZ in nadaljevanega kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 240. člena KZ. Izrečena ji je bila pogojna obsodba, v kateri ji je bila za kaznivo dejanje po 205. členu KZ določena kazen 2 meseca zapora, za kaznivo dejanje po 1. odstavku 240. člena KZ kazen 4 mesecev zapora, nato pa ji je bila po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ določena enotna kazen 5 mesecev zapora s preizkusno dobo 2 let, v kateri ji je določen posebni pogoj, da v roku treh mesecev plača oškodovankama zneska neizplačanih plač, in sicer L.Š. 198.435,30 tolarjev, N.R. pa 155.991,00 tolarjev. Sodišče prve stopnje je odločilo tudi o premoženjskopravnih zahtevkih obeh oškodovank, razen tega pa je obsojenko obsodilo na plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 19.12.2000 zavrnilo pritožbo obs. M.Š. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenki pa naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, in sicer povprečnino v znesku 70.000 tolarjev.

Zagovorniki obs. M.Š. v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma navajajo, da uveljavljajo bistvene kršitve določb postopka ter predlagajo, da Vrhovno sodišče prvostopenjsko in drugostopenjsko sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločitev.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije svetnik mag. J.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), navaja, da zagovorniki obsojenke grajajo zaključke sodišča o verodostojnosti prič, kar pomeni, da uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva zagovornikov obs. M.Š. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vložniki uvodoma navajajo, da uveljavljajo bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ko navajajo, da je zaključek sodišča, da gre za neiskrena pričevanja, neutemeljen. S tem skušajo izpodbiti dokazno oceno pravnomočne sodbe, to pa pomeni uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, katerega s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.

Sodišče je sicer zavrnilo dokazni predlog obrambe, da se opravijo poizvedbe pri banki o prometu oškodovanke na njenem tekočem računu. Glede na načelo proste presoje dokazov sodišče odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost in tudi ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, saj mora biti tak dokaz materialnopravno relevanten, obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza pa mora obramba utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka zaradi zavrnitve dokaznega predloga obrambe zato ni podana. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP bi bila podana le v primeru, če sodišče v razlogih sodbe ne bi obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga, kar pa je prvostopenjsko sodišče storilo, saj je v razlogih sodbe na 7. strani obrazložilo, iz katerih razlogov je tak dokazni predlog zavrnilo.

Zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornikov obs. M.Š. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.