Sklep II Ips 805/94 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrže. Tožena stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO] Ker predmet obravnavanja ni stanovanjska pravica po prej veljavnem Zakonu o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 35/82 in 14/84), saj je na hišniškem stanovanju obstajala le pravica do začasne uporabe, gre za premoženjskopravni spor, pri katerem je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta. Po 2. odst. 186. čl. Zakona o pravdnem postopku mora tožeča stranka v takem primeru navesti vrednost spornega predmeta v tožbi, da si na ta način zagotovi pravico do revizije. Ker tožeča stranka tega ni storila, stranki nimata pravice do revizije in je moralo revizijsko sodišče revizijo zavreči (393. čl. ZPP).

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je naložilo tožencu, da se izseli iz stanovanja in prazno stanovanje izroči tožeči stranki. Pritožbi tožene stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da mora tožena stranka izročiti stanovanje po tem, ko ji bo pristojna občina priskrbela najem primernega stanovanja. Tožeča stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje tako spremeni, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, podrejeno pa, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki je vložila odgovor na revizijo. V njem izpodbija revizijske navedbe tožeče stranke in predlaga zavrnitev oziroma zavrženje revizije. Revizija ni dovoljena. Tožeča stranka je s tožbo z dne 21.10.1992 zahtevala izpraznitev in izročitev hišniškega stanovanja. Ker predmet obravnavanja ni stanovanjska pravica po prej veljavnem Zakonu o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 35/82 in 14/84), saj je na hišniškem stanovanju obstajala le pravica do začasne uporabe, gre za premoženjskopravni spor, pri katerem je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta. Po 2. odst. 186. čl. Zakona o pravdnem postopku mora tožeča stranka v takem primeru navesti vrednost spornega predmeta v tožbi, da si na ta način zagotovi pravico do revizije. Ker tožeča stranka tega ni storila, stranki nimata pravice do revizije in je moralo revizijsko sodišče revizijo zavreči (393. čl. ZPP). Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 1. odst. 155. čl. in 1. odst. 166. čl. ZPP. Tožena stranka nosi sama stroške odgovora na revizijo, ker teh v konkretnem primeru ni mogoče šteti za potrebne pravdne stroške, ki jih mora povrniti nasprotna strnka.