Sodba I Ips 109/2000 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva zagovornika obs. F.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. F.M. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 100.000,00 tolarjev.

[JEDRO]

Zagovornik skuša prikazati kršitev kazenskega zakona in bistveno kršitev določb kazenskega postopka s svojo oceno izvedenih dokazov, torej drugače, kot so bili dokazi ocenjeni v pravnomočni sodbi, s čimer uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

[OBRAZLOŽITEV]

Obs. F.M. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 10.11.1999 spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije po 2.

odstavku v zvezi s 1. odstavkom 217. člena KZ. Sodišče mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 2. odstavku 217. člena KZ določilo kazen 1 leto zapora s preizkusno dobo dveh let. Odločilo je tudi, da je obsojenec dolžan plačati Z. T. d.d. L., OE MS, premoženjskopravni zahtevek v znesku 3,898.096,50 tolarjev z zakoniti zamudnimi obrestmi od zneska 3,000.000 tolarjev od 2.3.1994, od zneska 898.096,50 tolarjev pa od 30.3.1994 dalje. Obsojencu je naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka. Zoper sodbo sta se pritožila obsojenčev zagovornik in okrožni državni tožilec v Murski Soboti. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 3.2.2000 obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa obsodilo na povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obs. F.M. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanih sodb. Predlaga, da Vrhovno sodišče prvostopenjsko sodbo in drugostopenjsko sodbo spremeni tako, da izreče obsojencu oprostilno sodbo, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb s tem, da se zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo obravnavanje in odločanje.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije M.V. v odgovoru na zahtevo, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj niso podane zatrjevane kršitve kazenskega zakona in tudi ne kršitve procesnega zakona.

Zahteva zagovornika obs. F.M. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti, čeprav obsojenčev zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka, katerih pa v obrazložitvi zahteve sploh ni obrazložil, izhaja, da uveljavlja zgolj zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Tega razloga z zahtevo za varstvo zakonitosti po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati. Kršitev kazenskega zakona in bistveno kršitev določb kazenskega postopka namreč obsojenčev zagovornik skuša prikazati le s svojo oceno izvedenih dokazov, torej drugače, kot so bili dokazi ocenjeni v pravnomočni sodbi.

Vrhovno sodišče je zato zahtevo zagovornika obs. F.M. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.