Sodba I Ips 371/2002 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva obd. I.T. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena. Obdolženko se oprosti povrnitve stroškov postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom.

[JEDRO] Z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti vložnica izpodbija dejanske zaključke, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obravnavanimi kaznivimi dejanji, s čimer uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

[OBRAZLOŽITEV] S sklepom z dne 21.01.2002 je Okrajno sodišče v Škofji Loki na podlagi določb 65. člena KZ izreklo obd. I.T. varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ker je storila tri dejanja, ki imajo zakonske znake nadaljevanega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Oproščena je bila povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in odločeno, da se nagrada ter potrebni izdatki zagovornika izplačajo iz proračunskih sredstev. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 27.06.2002 zavrnilo pritožbo obdolženke in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o varnostnem ukrepu, obdolženki pa naložilo plačilo povprečnine v znesku 50.000,00 SIT. Obdolženka je priporočeno po pošti dne 27.11.2002 vložila zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da se pravnomočni sklep spremeni tako, da se obdolžena oprosti obtožbe treh kaznivih dejanj po 1. odstavku 145. člena v zvezi s 1. odstavkom 16. člena KZ. Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da senat Vrhovnega sodišča Republike Slovenije obsojenkino zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. S pravnomočnim sklepom sodišče zakona ni kršilo, temveč ga je pravilno uporabilo. V kolikor obdolženka navaja, da kaznivih dejanj ni storila, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Obdolženka v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da v izreku pravnomočne sodbe opisana dejanja nimajo znakov kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. S tem uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Toda te kršitve vložnica zahteve ni obrazložila. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Tej določbi pa je zadoščeno le v primeru, ko zahteva za varstvo zakonitosti poleg konkretne navedbe kršitve vsebuje tudi njeno obrazložitev. Ker uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni obrazložena, je sploh ni mogoče preizkusiti. Iz celotne vsebine obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti je razvidno, da njena vložnica z navedbami, v katerih prikazuje, da je ošk. L.K. "preuredila po svoje" vsebino telefonskih pogovorov ter zavestno posredovala izjave, ki jih obdolženka ni nikoli izrekla po telefonu, ter z opozarjanjem na dejstvo, da je obdolženka govorila po telefonu le z L.K. v avgustu 1999, ki je "besedne interpretacije" posredovala V.K. in S.K. ter na nedoslednost izpovedbe V.K. in z nakazovanjem na zmotno oceno vsebine telefonskih klicev, izpodbija dejanske zaključke, ki jih je sprejelo sodišče v zvezi z obravnavanimi kaznivimi dejanji in s tem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo obs. I.T. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP). Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP.