Sodba I Ips 203/2003 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva zagovornika obd. H.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO] Presoja razlogov v zvezi s podaljšanjem pripora iz razloga begosumnosti (1. točka 1. odstavka 201. člena ZKP).

[OBRAZLOŽITEV] S sklepom z dne 9.5.2003 je Vrhovno sodišče Republike Slovenije odločilo, da se pripor zoper obd. H.M. iz razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljša za dva meseca, to je do vključno 10.7.2003 do 22.25 ure. Zoper sklep o podaljšanju pripora je obdolženčev zagovornik dne 10.6.2003, torej že potem, ko je bil s sklepom preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 3.6.2003 pripor zoper obdolženca po plačilu varščine odpravljen in je bil obd. H.M. dne 3.6.2003 ob 11. uri izpuščen na prostost, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti smiselno izhaja, da uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih o utemeljenosti suma, da je bilo storjeno kaznivo dejanje in tudi ne o okoliščinah glede obdolženčeve begosumnosti. Zato je po njegovem mnenju sodišče kršilo načelo "vladavine prava". Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep odpravi. Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije A.P. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da jo vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno, ker v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane, sicer pa je zahteva za varstvo zakonitosti po njegovem mnenju brezpredmetna, ker je bil pripor zoper obdolženca proti plačilu varščine že odpravljen. Zahteva zagovornika obd. H.M. za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Očitki, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, niso utemeljeni. Ni namreč točna trditev vložnika zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče "le povzelo dikcijo zakona" ter da v izpodbijanem sklepu ni navedlo nikakršnih dejstev. Pri odločanju o podaljšanju pripora se je utemeljeno oprlo na pravnomočni sklep, s katerim je bila zoper obd. H.M. in soobdolžena I.T. in A.T. uvedena preiskava zaradi utemeljenega suma, da so storili kaznivo dejanje organiziranja denarnih verig in nedovoljenih iger na srečo po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 234.b člena KZ. Res so sicer bile potem, ko je bila zoper obdolžence s pravnomočnim sklepom uvedena preiskava, zaslišane številne priče, vendar je sodišče pri odločanju o podaljšanju pripora ugotovilo, da dokazi in podatki, zbrani po uvedbi kazenskega postopka, utemeljenosti suma, da je obdolženec organiziral denarno verigo, pri kateri je sistem vključevanja ali nagrajevanja temeljil na piramidni strukturi, niso v ničemer omajali. V razlogih sklepa, katerega vložnik zahteve za varstvo zakonitosti izpodbija, so določno navedeni tudi razlogi, na podlagi katerih je bila ugotovljena obdolženčeva begosumnost. Ni namreč točno, da je sodišče sklepalo o begosumnosti obdolženca na podlagi generalij, saj je na podlagi okoliščin, da je obdolženec tujec, in sicer državljan Republike Avstrije, kjer ima stalno prebivališče, družino in vse premoženje, upoštevaje tudi za očitano kaznivo dejanje predpisano kazen zapora, ugotovilo realno nevarnost obdolženčevega pobega, s katerim bi se obdolženec izognil kazenskemu postopku. Navedbe vložnika zahteve za varstvo zakonitosti, da se je sodišče pri odločanju o podaljšanju pripora sklicevalo le na visoko zagroženo kazen, torej niso utemeljene in so v popolnem nasprotju z razlogi izpodbijanega sklepa, v katerem so določno pojasnjene okoliščine, na podlagi katerih je bila ugotovljena obdolženčeva begosumnost. V zahtevi za varstvo zakonitosti smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, niso podane. Zato je vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obd. H.M. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).