Sodba I Ips 75/2000 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva zagovornice obs. Č.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena. Obs. Č.J. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 150.000,00 tolarjev.

[JEDRO] S tem ko zagovornica navaja, da je zmotna ugotovitev sodišč glede okoliščine, da je obsojenec ravnal z direktnim naklepom, ker je po njenem mnenju prišlo pri delitvi dobička do opravičljive napake, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

[OBRAZLOŽITEV] Obs. Č.J. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 2.3.1999 spoznan za krivega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 1. odstavku 244. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba in v njej po 1. odstavku 244. člena KZ določena kazen 3 mesece zapora s preizkusno dobo 1 leta. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 9.11.1999 zavrnilo pritožbi državnega tožilca in zagovornice obs. Č.J. in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi dne 13.3.2000, obsojenčeva zagovornica uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona, ki je po njenem mnenju podana zato, ker sta tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko sodišče kršili zakon glede ugotovitve, da je obsojenec ravnal z direktnim naklepom. Predlaga, da Vrhovno sodišče obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati stališča, da sodišče nima prav, ko je ocenilo, da je obsojenec storil kaznivo dejanje s krivdno obliko direktnega naklepa. Taka ocena obsojenčeve zagovornice se nanaša na ugotovitve sodišča glede dejanskega stanja, ki jih s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče izpodbijati. Zahteva zagovornice obs. Č.J. za varstvo zakonitosti ni utemeljena. V 372. členu ZKP je predpisano, kdaj je podana kršitev kazenskega zakona. Zagovornica obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti ne uveljavlja nobene kršitve, naštete v točkah 1) do 6) 372. člena ZKP, pač pa s tem, ko navaja, da je zmotna ugotovitev sodišč glede okoliščine, da je obsojenec ravnal z direktnim naklepom, ker je po njenem mnenju prišlo pri delitvi dobička do opravičljive napake, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornice obs. Č.J. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP). Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, povprečnina pa je odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.