Sklep I Ips 306/2002 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva zagovornika obtoženega D.M. za varstvo zakonitosti se zavrže kot nedovoljena.

[JEDRO] Zahteva za varstvo zakonitosti, vložena zoper sklep, s katerim je razpravljajoči senat okrožnega sodišča naložil obtožencu in njegovemu zagovorniku plačilo stroškov v zvezi s preložitvijo glavne obravnave, ni dovoljena. Kazenski postopek zoper obtoženca namreč še ni pravnomočno zaključen (1. odstavek 420. člena ZKP).

[OBRAZLOŽITEV] Z v uvodu navedenim sklepom je razpravljajoči senat Okrožnega sodišča v Celju naložil obtoženemu D.M. in zagovorniku A.R. plačilo stroškov v zvezi s preložitvijo glavne obravnave dne 7.6.2002 in sicer 3.802,50 SIT, oškodovancu D. dom d.o.o. 20.950,00 SIT in še 300.000,00 SIT kot ustrezen del povprečnine. Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju pa je s sklepom z dne 9.7.2002 pritožbo zagovornika obtoženca zavrnil kot neutemeljeno. Dne 7.10.2002 je zagovornik obtoženca zoper navedeni pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi absolutne kršitve določb ZKP ter posledično zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter oba izpodbijana sklepa razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrže kot nedovoljeno. Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena. Po določbi 1. odstavka 420. člena ZKP se sme vložiti zahteva za varstvo zakonitosti (zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe) samo zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo in to po pravnomočno končanem kazenskem postopku. Edina izjema, ki dopušča vložitev tega izrednega pravnega sredstva med kazenskim postopkom, je predvidena v 4. odstavku istega člena, nanaša pa se na sklep o odreditvi in podaljšanju pripora. Temeljna pogoja za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti sta torej pravnomočna sodna odločba in pravnomočno končan kazenski postopek. V obravnavani kazenski zadevi pa ta zadnji pogoj, ki ga predpisuje zakon, ni podan, saj kazenski postopek zoper obtoženega D.M. še ni pravnomočno zaključen. Glede na to, da torej niso podani v zakonu zahtevani pogoji za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, te vloge ni mogoče obravnavati in jo je Vrhovno sodišče v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP zavrglo kot nedovoljeno. Res je sicer, da 2. odstavek 423. člena ZKP predvideva zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti kot nedovoljene le, če je vložena zoper odločbo Vrhovnega sodišča (2. odstavek 420. člena ZKP), ali če jo je vložil nekdo, ki ni imel te pravice (1. odstavek 421. člena ZKP) ali če je prepozna (3. odstavek 421. člena ZKP), vendar pa je v primerih, kot je obravnavan, potrebno analogno uporabiti določbo 390. člena ZKP, ki predvideva zavrženje tudi v primerih enake procesne situacije kot je obravnavana (le, da se nanaša na drugo pravno sredstvo), to je, če pritožba po zakonu ni dovoljena. Jasno je namreč, da nedovoljenega pravnega sredstva ni mogoče meritorno obravnavati.