Sodba I Ips 113/2003 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva zagovornice obdolženega A.A. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO] S tem ko se zagovornica ne strinja s podaljšanjem pripora, ker meni, da ni podana niti abstraktna kaj šele konkretna nevarnost, da bi obdolženec ponovil kaznivo dejanje, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

[OBRAZLOŽITEV] Okrožno sodišče v Celju je z v uvodu navedenim sklepom na podlagi 2. odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obdolžencu podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Celju je pritožbo obdolženega A.A. zoper navedeni sklep zavrnilo kot neutemeljeno. Zoper ta pravnomočni sklep je dne 03.04.2003 vložila zagovornica obdolženca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane sodne odločbe (razlog iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi, pripor pa nadomesti z milejšim ukrepom, s katerim bo prav tako mogoče doseči enak učinek kakor s priporom. Vrhovna državna tožilka B.B. je v mnenju, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlagala zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti, saj tega izrednega pravnega sredstva iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, to je iz razloga, ki izhaja iz vsebine vložene zahteve, pravnomočnih odločb ni mogoče izpodbijati. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zagovornica uvodoma v zahtevi sicer uveljavlja kršitev določb Zakona o kazenskem postopku, ki so vplivale oziroma bi lahko vplivale na zakonitost izpodbijane sodne odločbe, vendar pa v obrazložitvi teh kršitev ne obrazlaga. Iz obrazložitve izhaja le njeno nestrinjanje s podaljšanjem pripora, saj meni, da ni podana niti abstraktna, kaj šele konkretna nevarnost, da bi obdolženec dejanje ponovil. Oškodovanke se doslej ni nikoli lotil fizično in se je tudi v bodoče ne bo. Zagovornica meni, da bi sodišče, če bi že ugotovilo priporni razlog ponovitvene nevarnosti, pripor nadomestilo z milejšim ukrepom, to je bodisi prepovedjo približevanja oškodovanki na določeno razdaljo ali s hišnim priporom. Te navedbe zagovornice pa pomenijo le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem o obstoju pripornega razloga, kakor tudi nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem o primernosti ukrepa glede na stopnjo nevarnosti ponavljanja (o čemer imata izpodbijana sklepa obširne razloge). Zahteve za varstvo zakonitosti iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP), navedbe zagovornice v zahtevi pa niso takšne narave, da bi vzbudile precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni sodni odločbi (427. člen ZKP). Zagovornica, kot rečeno, v zahtevi uvodoma uveljavlja kršitev določb Zakona o kazenskem postopku, vendar pa teh kršitev ne konkretizira, niti jih ne obrazlaga, takšne navedbe pa ne morejo biti podlaga za presojo v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP), pri čemer pa je potrebno to določbo razlagati tako, da mora biti zatrjevana kršitev v zahtevi obrazložena, v primeru, ko ne gre za absolutne bistvene kršitve iz 1. odstavka 371. člena ZKP, pa mora biti obrazložena tudi vzročna zveza med kršitvijo določb ZKP in pravilnostjo oziroma zakonitostjo sodbe. Ker torej zagovornica ne konkretizira kršitev določb zakona, kar je edino lahko podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, izpodbija pa s strani nižjih sodišč ugotovljeno dejansko stanje (razlog, iz katerega tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti), je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).