Sodba I Ips 169/2000 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva zagovornika obsojenega C.O. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena. Obsojenec je dolžan povrniti stroške, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, in sicer povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

[JEDRO] Čeprav prepoznava obsojenca po fotografijah, ki sta jo priči opravili, medtem ko sta bili zaslišani, ni bila opravljena po določbah 242. člena ZKP, je sodišče izpovedbo prič, da je na fotografijah obsojenec, lahko ocenjevalo v okviru načela proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP).

[OBRAZLOŽITEV] Okrajno sodišče v Lendavi je s sodbo z dne 3.6.1999 obsojenega C.O. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ in mu izreklo kazen štiri mesece zapora. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 7.6.2000 kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper uvodoma navedeni sodbi je obsojenčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Meni, da je bila prepoznava obsojenca opravljena nepravilno. Sodišče obsojenca ni vabilo na zaslišanje prič, zato jim ni mogel postavljati vprašanj. Nadaljnjo kršitev naj bi storilo s tem, da ni sledilo obsojenčevemu predlogu, naj se priče zaslišijo na glavni obravnavi. Vrhovna državna tožilka Z.C. je v odgovoru na zahtevo, ki ga je podala skladno z 2. odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), navedla, da uveljavljane kršitve po njenem niso podane. Glede na to, da je bil obsojenec prijet skupaj s pričami, ki jih je vozil v svojem vozilu, ni bilo potrebe, da bi ga te prepoznavale. Navzočnost obdolženca pri zaslišanju priče, zaslišane v okviru posameznih preiskovalnih dejanj, ni obligatorna, sodišče pa je glede na nedosegljivost prič utemeljeno prebralo zapisnika o njunih izpovedbah. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Glede prepoznave obsojenca po fotografijah, ki sta jo priči opravili medtem, ko sta bili zaslišani, Vrhovno sodišče ugotavlja, da izvedba le-te ob tem, da je bil obsojenec prijet skupaj s pričama in njegova identiteta ni bila sporna, ni v ničemer vplivala na presojo. Ne glede na to, da prepoznava ni bila opravljena po določbi 242. člena ZKP, je sodišče izpovedbo prič, da je oseba na fotografijah obdolženec, lahko ocenjevalo v okviru načela proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP). Vložnik ob tem ko trdi, da je bila s takšnim prepoznavanjem storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ne navaja, kako je po njegovem takšno ravnanje vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe. Takšnega vpliva ne obrazloži niti ob uveljavljanju postopkovne kršitve, ki naj bi bila storjena s tem, da sodišče obsojenca ni vabilo na zaslišanje prič, kjer bi jima lahko postavljal vprašanja. Ne opredeli natančneje, kakšna vprašanja bi, če bi bil na zaslišanje vabljen, pričama postavljal in kateri deli njunih pričanj ter zakaj so po njegovem mnenju sporni. Povsem nedvoumno je bilo namreč ugotovljeno, da je obsojenec priči prevažal v svojem avtomobilu, v svojem zagovoru pa je tudi sam dopustil možnost, da je bil na M. Prvi odstavek 340. člena ZKP določa da se sme zapisnik o izpovedbah prič prebrati tudi, če zaslišanih oseb ni mogoče najti. Sodišče je predlog obsojenčevega zagovornika, naj se priči zasliši na glavni obravnavi, ker sta bili priči nedosegljivi, utemeljeno zavrnilo. Ob takšnem dejanskem stanju so bili izpolnjeni pogoji po 1. odstavku 340. člena ZKP in je sodišče njuni izpovedbi smelo prebrati. Tudi ob uveljavljanju te kršitve vložnik zahteve ni izkazal vpliva na zakonitost sodbe. Kršitve določb kazenskega postopka, na katere se je vložnik skliceval v zahtevi, niso podane, zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno. Obsojenec je v skladu z določili 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžan povrniti stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino v znesku 100.000,00 SIT, ki je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP. Glede na obsojenčevo premoženjsko stanje, ki je bilo ugotovljeno v kazenskem postopku, Vrhovno sodišče ocenjuje, da ni utemeljenega razloga, da bi ga oprostilo povrnitve stroškov postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom. Obsojenec je namreč po podatkih spisa zaposlen in je lastnik nepremičnine večje vrednosti.