Sodba I Ips 181/2000 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva obs. L.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena. Obsojenca se oprosti povrnitve stroškov postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom.

[JEDRO] S tem ko obsojenec med drugim napada dejanske zaključke pravnomočne sodbe, s katerimi ne soglaša, in ponuja lastno presojo zagovora ter izvedenih dokazov s prikazom vzrokov, ki so privedli do njegovega kaznivega ravnanja, utemeljuje razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

[OBRAZLOŽITEV] S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 27.12.1999 je bil obs. L.M. spoznan za krivega kaznivih dejanj poskusa umora po 1. točki 1. odstavka 127. člena v zvezi z 22. členom in 2. odstavkom 16. člena ter lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ. Določeni sta mu bili posamezni kazni osem let zapora za prvo in osem mesecev zapora za drugo dejanje, nato pa z upoštevanjem kazni enega leta zapora po sodbi Okrajnega sodišča v Kamniku z dne 16.09.1999 po 2. odstavku 47. člena KZ izrečena enotna kazen devet let in štiri mesece zapora. Po 1. odstavku 49. člena KZ je bil obsojencu v izrečeno enotno kazen vštet čas, ki ga je od 12.09.1999 od 23.15 ure dalje prebil v priporu. Po 1. odstavku 69. člena KZ mu je bila odvzeta pištola znamke Beretta caliber 7,65, model 70, v skladu z določbami 66. člena KZ pa mu je bil izrečen varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov. Oproščen je bil plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 16.05.2000 zavrnilo pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka. Obsojenec je dne 21.06.2000 vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, višine kazni ter načina in oblike izreka prvostopne sodbe. Iz končnega predloga sledi, da se zavzema za razveljavitev pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa za izrek "psihiatričnega kliničnega zdravljenja, primernega zdravstvenemu stanju" in za izrek nižje kazni. Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo obsojenca za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi višine kazni zahteve za varstvo zakonitosti ni moč vložiti, kot tudi ne zaradi oblike in načina izreka prvostopenjskega sodišča. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zahteva za varstvo zakonitosti izrecno uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Tudi sicer iz njene obširne obrazložitve sledi, da napada dejanske zaključke pravnomočne sodbe, s katerimi ne soglaša, in ponuja lastno presojo zagovora ter izvedenih dokazov s prikazom vzrokov, ki so privedli do obsojenčevega kaznivega ravnanja. Prav tako napada oceno izvedenskih mnenj in odločbo o kazenski sankciji, ki je po obsojenčevem stališču ob okoliščinah, da ima družino, invalidno ženo in štiri mladoletne otroke, previsoko odmerjena. Z vsemi temi navedbami zahteva za varstvo zakonitosti utemeljuje razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega pa glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Obsojenec tudi navaja, da vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi načina in oblike izreka prvostopne sodbe. Meni, da bi izrek moral najprej vsebovati opis kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, ker je bilo to dejanje, ki je vzrok vsem poznejšim dogodkom, storjeno pred kaznivim dejanjem poskusa umora. Ne glede na to, da na podlagi teh navedb, ki se ne nanašajo na vsebino izreka, ni mogoče sklepati, ali in katere kršitve zakona ima v mislih vložnik zahteve za varstvo zakonitosti, jih tudi sicer izrecno ne uveljavlja in prav tako zanje ne daje utemeljitve. Glede na navedeno, in ker se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, je bilo treba obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrniti kot neutemeljeno (425. člen ZKP). Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP.