Sodba I Ips 296/99 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva zagovornika obsojenega L.F. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojeni je dolžan povrniti stroške postopka, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, in sicer povprečnino v znesku 60.000,00 SIT.

[JEDRO]

Vlagatelj ugovarja ugotovitvam sodišča glede dejanskega stanja, zaradi česar pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v Šentjurju pri Celju je s sodbo z dne 11.5.1999 obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po 3. in 1. odstavku 251. člena KZ RS in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo zaporno kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Višje sodišče v Celju je pritožbo obsojenčevega zagovornika s sodbo z dne 31.8.1999 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper uvodoma navedeni sodbi je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). V obrazložitvi zahteve navaja, da je popolnoma nejasen razlog v sodbi sodišča druge stopnje, da drugi predlagani izvedenec ne bi mogel izračunati natančne hitrosti (motorista). Meni, da je s tem podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrne temu sodišču v novo odločitev.

Vrhovni državni tožilec F.M. je v odgovoru na zahtevo, ki ga je podal skladno z 2. odstavkom 423. člena ZKP, navedel, da je zahteva neutemeljena, saj izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki ne more biti predmet presoje v tem postopku.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pritožbo, ki jo je presojalo sodišče druge stopnje, je obsojenčev zagovornik vložil iz razloga po 3. točki 370. člena ZKP, torej zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tudi v njej pa je ob svoji interpretaciji dejanskega stanja podal mnenje, da bi sodišče moralo angažirati drugega izvedenca prometne stroke. Skladno z določbo 1. odstavka 395. člena ZKP je dolžno sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi pritožbene navedbe. V izpodbijani sodbi je sodišče potrdilo ugotovitve sodišča prve stopnje glede dejanskega stanja in pojasnilo, zakaj postavitev drugega izvedenca za razjasnitev dejanskega stanja ni potrebna. S tem ko vlagatelj zahteve uveljavlja kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP pa pravzaprav, enako kot v pritožbi, ugovarja ugotovitvam sodišča glede dejanskega stanja. Po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP pa zahteve za varstvo zakonitosti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki jo uveljavlja vložnik, ni podana, temveč je zahteva za varstvo zakonitosti vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenec je v skladu z določili 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžan povrniti stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino v znesku 60.000,00 SIT, ki je bila določena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.