Sodba I Ips 93/2000 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva zagovornika obsojenega S.B. za varstvo zakonitosti se kot neutemeljena zavrne.

Obsojeni S.B. je dolžan plačati stroške postopka s tem izrednim pravnim sredstvom in sicer 60.000,00 (šestdesettisoč) SIT povprečnine.

[JEDRO]

Vložnikovo nestrinjanje s prvostopno dokazno oceno je uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obsojenega S.B. za krivega kaznivega dejanja tatvine po 2. odstavku 211. člena KZ in mu izreklo kazen petnajst dni zapora ter mu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, in sicer povprečnino v znesku 34.000,00 SIT. Višje sodišče v Mariboru kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo obsojenega S.B. zavrnilo kot neutemeljeno in obsojencu naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka, in sicer 35.000,00 SIT povprečnine.

Obsojenčev zagovornik je dne 30.03.2000 vložil pri Okrajnem sodišču v Mariboru zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po 420.

členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP), predvsem pa zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker so razlogi napadenih sodb nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Vložnik predlaga, da Vrhovno sodišče napadeni sodbi spremeni oziroma ju razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec B.Š. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da je prvostopno sodišče natančno obrazložilo, zakaj priči M.B. ni verjelo. Trditve obsojenčevega zagovornika so v tem pogledu neresnične. Ker še ni bil izveden postopek zoper pričo M.B., seveda tudi ni res, da je sodba v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sicer pa se iz navedb obsojenčevega zagovornika vidi, da ne pojasnjuje bistvene kršitve določb kazenskega postopka v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, temveč z navedbami, ki v bistvu napadajo dokazno oceno sodišča, nakazuje zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik v zahtevi navaja, da prvostopno sodišče v napadeni sodbi v razlogih ni pojasnil, zakaj priči M.B. ne verjame, ko je nesporno, da je bila priča opozorjena na dolžnost oziroma posledice krive izpovedbe, pa do vložitve zahteve nihče ni predlagal kazenskega pregona, zato je sodba v nasprotju z izvedenimi dokazi. Dalje vložnik eventualna nasprotja v izpovedbah (zagovoru) obsojenca pojasnjuje z dejstvom, da je obsojenec psihični bolnik in kot tak vprašljiv v smislu sposobnosti pomnjenja in koncentracije. Odločilno dejstvo pri ovrednotenju obsojenčevega zagovora je bilo očitno njegovo specialno povratništvo, čemur pa ni moč pritrditi, saj potem enkrat obsojeni človek ne bo očitno nikoli imel več možnost dokazovati svoje nedolžnosti, če bo že enkrat storil kaj v nasprotju z zakonom.

Ugotoviti bi bilo potrebno, ali teče zoper obsojenca še kakšen kazenski postopek ali pa je obsojenec končal s svojimi mladostniškimi nezrelimi neumnostmi in sedaj živi normalno življenje. Ima dva majhna otroka in bi bilo logično, da se je zresnil.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da ima sodba sodišča prve stopnje razloge o sprejeti dokazni oceni izpovedbe priče M.B. o tem, zakaj ji sodišče ne verjame. Vložnikovo nestrinjanje s prvostopno dokazno oceno, ki jo je v celoti sprejelo tudi pritožbeno sodišče v napadeni sodbi, je uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Iz enakega razloga tudi niso sprejemljiva vložnikova izvajanja o izostanku razlogov o vzrokih eventualnih nasprotij v obsojenčevem zagovoru in v zvezi z obsojenčevo predkaznovanostjo. Prav tako so okoliščine oziroma dejstva v zvezi z zatrjevano psihično prizadetostjo obsojenca dejanska vprašanja, ki v teku postopka v času rednega sojenja sploh niso bila obravnavana, ker se v teku sojenja sploh ni pojavilo vprašanje obsojenčeve prištevnosti v času storitve kaznivega dejanja. Izostanek razlogov v tej smeri tako ni nikakršna, zlasti pa ne bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Ocena v spisu priloženega obsojenčevega izpiska iz kazenske evidence o specialnem povratništvu je skladna s KZ, ki v 1. točki 1. odstavka 46. člena določa, da gre za večkratni povratek, če je bil storilec že prej dvakrat ali večkrat obsojen za istovrstna naklepna kazniva dejanja, ko seveda ni bilo pogojev za uporabo 46. člena KZ, je pa bila predkaznovanost za istovrstna kazniva dejanja kot podatek o obsojenčevem prejšnjem življenju pravilno upoštevana kot obteževalna okoliščina. Glede na povedano vložnik s svojo zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogel imeti uspeha.

Vrhovno sodišče je potem, ko je ugotovilo, da ni podana nobena uveljavljana kršitev zakona, vložnikovo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na 1. odstavku 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP.