Sklep II Ips 596/93 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrže.

[JEDRO] Po spremembi stanovanjske zakonodaje, ki je sledila uveljavitvi ZNP (uveljavitev SZ in prenehanje veljavnosti ZSR), glede na temeljno razliko med stanovanjsko pravico njenega imetnika v stanovanjskem razmerju po ZSR na eni strani in pogodbenimi pravicami najemnika v stanovanjskem najemnem razmerju po SZ na drugi strani - določba 2. odst. 111. člena ZNP ni uporabna v nepravdni zadevi, v kateri sodišče na podlagi določbe 2. odst. 57. člena SZ odloči, kateri izmed razvezanih zakoncev bo ostal ali postal najemnik stanovanja. To pa pomeni, da v taki nepravdni zadevi ni dovoljena revizija (34. člen ZNP).

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom odločilo, da predlagateljica ostane najemnica trisobnega stanovanja, medtem ko se mora nasprotni udeleženec v 90 dneh izseliti iz tega stanovanja. Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo pritožbo nasprotnega udeleženca kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Zoper ta pravnomočni sklep sodišča druge stopnje je nasprotni udeleženec vložil pravočasno revizijo, s katero uveljavlja vse revizijske razloge iz 385. člena ZPP in predlaga razveljavitev sklepov prve in druge stopnje in novo odločanje na prvi stopnji. Na vročeno revizijo predlagateljica ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni dovoljena. Po določbi 34. člena ZNP (zakona o nepravdnem postopku, Ur. l. SRS 30/86) v nepravdnem postopku revizija ni dovoljena, razen če zakon določa drugače. V času uveljavitve ZNP je stanovanjska vprašanja - in med njimi tudi vprašanje sodne ureditve razmerja med razvezanima zakoncema glede stanovanja - urejal Zakon o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Ur. l. SRS štev. 35/82 in 14/84). Ta zakon je kot temeljno pravico na stanovanju poznal stanovanjsko pravico na stanovanju v družbeni lastnini. Stanovanjska pravica je bila pravica posebne vrste (pravica sui generis), pri kateri so specifični statusni elementi (elementi statusa imetnika stanovanjske pravice) prevladovali nad premoženjskopravnimi elementi. Za razliko od stanovanjskega razmerja po ZSR, katerega udeleženec je bil imetnik stanovanjske pravice, je stanovanjsko najemno razmerje po sedanjem SZ (stanovanjskem zakonu, Ur. l. RS 18/91) pogodbeno razmerje, ki nastane s sklenitvijo najemne pogodbe med lastnikom najemnega stanovanja in najemnikom in ki je pogodbeno razmerje premoženjskega prava, urejeno s posebnim zakonom, namreč s SZ. Po določbi 2. odst. 111. člena ZNP je bila dovoljena revizija zoper odločbo sodišča druge stopnje, s katero je bilo odločeno o stanovanjski pravici ali o pravici uporabe stanovanja. Po spremembi stanovanjske zakonodaje, ki je sledila uveljavitvi ZNP (uveljavitev SZ in prenehanje veljavnosti ZSR), pa glede na prej obrazloženo temeljno razliko med stanovanjsko pravico njenega imetnika v stano vanjskem razmerju po ZSR na eni strani in pogodbenimi pravicami najemnika v stanovanjskem najemnem razmerju po SZ na drugi strani - določba 2. odst. 111. člena ZNP ni uporabna v nepravdni zadevi, v kateri sodišče na podlagi določbe 2. odst. 57. člena SZ odloči, kateri izmed razvezanih zakoncev bo ostal ali postal najemnik stanovanja. To pa pomeni, da v taki nepravdni zadevi ni dovoljena revizija (34. člen ZNP). Po vsem obrazloženem se je izkazalo, da revizija ni dovoljena in da jo je zato treba zavreči (393. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).