Sodba I Ips 179/96 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva obsojenega D.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO] Navedbe, da je sodišče izreklo sodbo z zmotno in nepopolno uporabo materialnih dokazov, se očitno nanašajo na pravilnost in popolnost ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

[OBRAZLOŽITEV] K.D.K. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 25.10.1995 spoznan za krivega kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 1. odstavku 171. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, nato pa ob upoštevanju sodbe Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Kamniku, z dne 3.6.1994, izrečena enotna kazen treh mesecev in petnajstih dni zapora s preizkusno dobo treh let. To sodbo je s sodbo z dne 4.4.1996 potrdilo Višje sodišče v Ljubljani. Zoper ti sodbi je obsojeni K.D.K., dne 17.7.1996, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi bistvenih kršitev kazenskega postopka iz 6. do 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter zaradi kršitve kazenskega zakona. V zahtevi navaja, da je za sojenje v tej zadevi pristojno Okrajno sodišče v Kamniku, poleg tega pa še, da je sodišče z zmotno in nepopolno uporabo materialnih dokazov izreklo sodbo, ki je sama sebi protislovna. Podane so tudi okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost obsojenca. Predlaga, naj Vrhovno sodišče RS izpodbijani sodbi v celoti razveljavi. Nasprotna stranka, zasebni tožilec A.Š., po svojem pooblaščencu, odvetniku A.D. iz D., ni podal odgovora v smislu 2. odstavka 423. člena ZKP. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Obsojenčeve navedbe, da je sodišče izreklo sodbo z zmotno in nepopolno uporabo materialnih dokazov, se očitno nanašajo na pravilnost in popolnost ugotovitve dejanskega stanja v izpodbijanih sodbah, še posebej, ker jih obsojenec skuša podpreti z dvema dokaznima predlogoma. Take navedbe pa po izrecnem določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ne morejo biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Vse ostale navedbe obsojenca, tako glede bistvenih kršitev kazenskega postopka, kot tudi glede kršitev kazenskega zakona, so povsem pavšalne, gre zgolj za navajanje členov ZKP in delno ponavljanje zakonskega besedila. Na take trditve pač ni mogoče odgovoriti bolj konkretno kot z ugotovitvijo, da Vrhovno sodišče pri pregledu spisa ni naletelo na nobeno očitno kršitev iz členov ZKP, ki jih navaja obsojenec. Ker torej ni bilo mogoče ugotoviti nobene od kršitev zakona, na katere se je obsojenec skliceval v svoji zahtevi, je Vrhovno sodišče to zahtevo na podlagi člena 425 ZKP zavrnilo.