Sodba I Ips 293/2001 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva zagovornika obd. A.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO] Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

[OBRAZLOŽITEV] S sklepom Okrajnega sodišča v Kranju z dne 17.8.2001 je bil zoper obd. A.B., zoper katerega teče kazenski postopek zaradi kaznivih dejanj tatvine iz 1. odstavka 211. člena in goljufije iz 1. odstavka 217. člena KZ, po določbi 3. odstavka 432. člena v zvezi s 1. odstavkom 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšan pripor iz pripornega razloga po 2. točki 1. odstavka 432. člena istega zakona. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom dne 24.8.2001 pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper sklep o podaljšanju pripora zavrnilo kot neutemeljeno. Obdolženčev zagovornik je dne 10.9.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora, v kateri uvodoma navaja, da jo vlaga iz razlogov, navedenih v 420. členu ZKP. V zahtevi po eni strani napada zaključek pravnomočnega sklepa o obstoju utemeljenega suma, po drugi strani pa izraža pomisleke glede obstoja pripornega razloga nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in glede tega, ali je sploh podana zakonita podlaga za podaljšanje pripora. Predlaga, da se ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in sklep o podaljšanju pripora odpravi. Vrhovni državni tožilec mag. J.F. v mnenju, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) navaja, da sodišče s pravnomočnim sklepom o podaljšanju pripora obd. A.B. zakona ni kršilo. Utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, je podan. Prav tako so podana dejstva, ki kažejo na ponovitveno nevarnost pri obdolžencu, ki je bil že obravnavan zaradi premoženjskih deliktov in je novo kaznivo dejanje storil komaj pol leta po odobrenem pogojnem odpustu s prestajanja prejšnje kazni zapora. Predlaga, naj senat Vrhovnega sodišča Republike Slovenije zavrne zahtevo za varstvo zakonitosti. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik sicer pravilno povzema vsebino določbe 2. točke 1. odstavka 432. člena ZKP, ki poleg ostalih določb tega člena vsebuje pogoje za odreditev pripora v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem, vendar v nadaljevanju izhaja zlasti iz trditve, ki jo navezuje na dvom, ali je obdolženec sploh storil kaznivo dejanje, ki mu je očitano. S tem izpodbija zaključek o obstoju utemeljenega suma, ki ga vsebuje napadeni pravnomočni sklep. Poleg tega z navedbo, da je obdolženec utegnil storiti kaznivo dejanje tatvine po 2. odstavku 211. člena KZ, za katero se lahko izreče le denarna kazen ali zapor do enega leta, prikazuje, da sploh ni zakonite podlage za odreditev oziroma podaljšanje pripora. Ocena, kakršno ponuja zahteva za varstvo zakonitosti v zvezi z ugotovljenim utemeljenim sumom nima podlage v zbranem dokaznem gradivu. Po drugi strani pa tudi sicer predstavlja utemeljevanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). Napadeni pravnomočni sklep se opira na konkretne okoliščine, na podlagi katerih ugotavlja obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje ter jih tudi pravilno presoja. Zato zagovornikova izvajanja tega zaključka ne morejo ovreči. V položaju, v katerem je ugotovljen utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje tatvine iz 1. odstavka 211. člena KZ, za katero se lahko izreče kazen zapora treh let, tudi ni mogoče sprejeti očitka zahteve za varstvo zakonitosti, da ni vseh zakonitih pogojev za podaljšanje pripora. Sodišče pa je po drugi strani tudi pravilno ugotovilo in ocenilo okoliščine, ki so odločilne za presojo obstoja pripornega razloga nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj. Sicer pa danosti teh okoliščin zahteva za varstvo zakonitosti direktno niti ne izpodbija. Okoliščina, da je obdolženčevo dejanje neznatnega pomena in kot takšno ne narekuje podaljšanja pripora, pri čemer zahteva izhaja iz zatrjevane milejše pravne opredelitve kaznivega dejanja, ob pravilnih ugotovitvah pravnomočnega sklepa ne daje podlage za odločitev, za kakršno se zavzema zagovornik. Kdaj in pod kakšnimi pogoji je mogoče odrediti oziroma podaljšati pripor v primerih, ko so storjena kazniva dejanja, ki jih sodišče obravnava v skrajšanem postopku, je določeno v 432. členu ZKP. Te določbe pa so bile upoštevane in pravilno uporabljene v primeru podaljšanja pripora v tej zadevi. Ker Vrhovno sodišče Republike Slovenije ni ugotovilo zatrjevanih kršitev zakona, je zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).