Sodba I Ips 154/2001 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva obt. M.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Z razlago, da ni storil očitanih kaznivih dejanj, obtoženec uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

[OBRAZLOŽITEV]

S sklepom z dne 22.3.2001 je Okrožno sodišče v Kranju odločilo, da se pripor zoper obt. M.M. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljša. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 30.3.2001 pritožbo obt. M.M. zavrnilo kot neutemeljeno.

Obt. M.M. v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je Uprava zaporov v Ljubljani prejela dne 12.4.2001, navaja, da podaja ugovor zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora ter predlaga, da se le-ta razveljavi.

Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 17.5.2001, ki ga je podala na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno, ker iz nje ni mogoče razbrati, katere kršitve zakona naj bi bile podane, pač pa iz njene vsebine izhaja, da se vložnik spušča v dokazno oceno ter predlaga izvedbo novih dokazov. S tem pa uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zahteva obt. M.M. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določilu 1. odstavka 420. člena ZKP je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371.

člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Po določilu 1.

odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi zavarstvo zakonitosti omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

Iz vsebine zahteve obt. M.M. za varstvo zakonitosti je razvidno, da ne uveljavlja nobene kršitve, katero je mogoče uveljavljati z navedenim izrednim pravnim sredstvom. Svojo trditev, da ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, namreč obširno obrazlaga s tem, da očitanih kaznivih dejanj ni storil. S tem pa uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter izpodbija dokazne zaključke, navedene v pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora, v katerega obrazložitvi so navedeni razlogi o utemeljenosti suma, da je storil kaznivi dejanji, zaradi katerih je zoper obtoženca vložena obtožnica z dne 20.3.2001, prav tako pa so podrobno obrazložene okoliščine, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo, da je podana realna nevarnost, da bi obtoženec na prostosti ponavljal kazniva dejanja zoper premoženje. Po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče je zato zahtevo obt. M.M. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).