Sklep IV Ips 4/94 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva kaznovanega za sodno varstvo se zavrže kot nedovoljena.

[JEDRO] Ni pogojev za sodno varstvo, ker kaznovanemu ni bila izdana odločba na drugi stopnji.

[OBRAZLOŽITEV] Občinska sodnica za prekrške je z odločbo spoznala kaznovanega za odgovornega za prekrška po členu 69/I točka 7 zakona o prometnem davku in po čl. 123/I točka 6 zakona o dohodnini ter ga kaznovala za vsak prekršek s 50.000,00 SIT denarne kazni, nakar mu je izrekla enotno denarno kazen 100.000,00 SIT. Pritožba kaznovanega je bila z odločbo organa za prekrške prve stopnje v zvezi z uvodoma navedeno odločbo Republiškega senata za prekrške zavržena kot prepozna. V zahtevi za sodno varstvo kaznovani smiselno uveljavlja, da je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno ter kršeno materialno pravo in predlaga ugodno rešitev svoje zahteve. Zahteva za sodno varstvo ni dovoljena. Zahtevo za sodno varstvo je mogoče vložiti le zoper odločbo, izdano na drugi stopnji s katero je bila izrečena posamezniku, ki stori prekršek v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti denarna kazen nad 30.000,00 SIT (člen 202 točka 2 zakona o prekrških). Taka odločba pa je bila izdana v obravnavanem primeru le na prvi stopnji, dočim na drugi stopnji ni bila, saj se kaznovani zoper odločbo prve stopnje, s katero mu je bila izrečena denarna kazen, ni pravočasno pritožil. Ker je torej zaradi prepozne pritožbe odločba o prekršku, s katero je bila izrečena denarna kazen, postala pravnomočna že z odločbo prve stopnje, v obravnavanem primeru ni pogojev za zahtevo za sodno varstvo in jo je bilo zato treba zavreči (člen 204/II zakona o prekrških).