Sodba I Ips 58/99 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva obdolženega L.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO] Domneva nedolžnosti, ki jo opredeljuje 3. člen ZKP in 27. člen URS, ne izključuje odreditve in podaljšanja pripora v primerih in pod pogoji, ki jih določata Ustava in zakon.

[OBRAZLOŽITEV] Okrožno sodišče v Ljubljani je obdolženega L.K. s sodbo z dne 17.6.1998 spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponarejanja denarja po 2. odstavku 249. člena KZ in mu izreklo kazen 3 leta zapora. Po izreku sodbe je sodišče obdolžencu iz razlogov po 3. točki 2. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z 20. členom Ustave Republike Slovenije podaljšalo pripor. Pritožbo obdolženca zoper sklep o podaljšanju pripora je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 30.6.1998 zavrnilo kot neutemeljeno. Obdolženec je zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri navaja, da mu pripor ne bi smel biti podaljšan, saj kljub izreku prvostopne sodbe še vedno po določbi 3. člena ZKP velja za nedolžnega. Za dejanje ga je policija krivo ovadila, predvsem pa mu podtaknila ponarejene tolarske bankovce. Pripor je zato nezakonit. Vrhovna državna tožilka Z.C. je v odgovoru, ki ga je podala v skladu z določilom 2. odstavkom 423. člena ZKP, navedla, da zahteva ni utemeljena. Zatrjevane kršitve ustave in zakonov se ne nanašajo na odločitev o podaljšanju pripora, razen navedbe, da izpodbijani odločbi utemeljujeta priporne razloge na neki abstraktni, namišljeni, imaginarni osnovi. Ta navedba pomeni zgolj nekonkretizirano oceno dejanskega stanja, ki pa ni predmet obravnave v okviru določbe 420. člena ZKP. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Po določbi 1. odstavka 420. člena ZKP se sme vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti: 1) zaradi kršitve kazenskega zakona; 2) zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP; 3) zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vložnik v svoji zahtevi predvsem zatrjuje, da kaznivega dejanja ni storil oziroma mu je bilo podtaknjeno. V tem pa vidi kršitev 2. odstavka 288. člena KZ pa tudi kršitve kazenskega postopka. V zvezi s tem je treba oceniti, da vložnik uveljavlja tako kršitev kazenskega zakona kot kršitev postopka, ki jih določno ne opredeli, na podlagi trditev o dejstvih, ki v postopku niso bila, ali so bila drugače ugotovljena kot jih vidi vložnik. S tem uveljavlja nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, iz tega razloga pa po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Domneva nedolžnosti, ki jo opredeljuje 3. člen ZKP in 27. člen Ustave Republike Slovenije, ne izključuje odreditve in podaljšanja pripora v primerih in pod pogoji, ki jih določata Ustava in zakon. Zgolj zato, ker je bil zoper obdolženca z izpodbijanim pravnomočnim sklepom pripor podaljšan, določbe 3. člena ZKP, 27. člena Ustave RS, 2. odstavka 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah in 2. odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah niso bile kršene. Vrhovno sodišče je na podlagi preizkusa v zvezi z zahtevo obdolženca za varstvo zakonitosti ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se vložnik sklicuje in da je v prej navedenem delu zahteva vložena zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.