Sodba II Ips 422/94 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

[JEDRO] I. Vezanost revizijskega sodišča na dejansko podlago, ugotovljeno na nižjih stopnjah, postavlja izhodiščni sklep, ki ga zajemajo tudi razlogi sodbe sodišča druge stopnje, da je tožnik ob trčenju udaril s trebuhom v kolo krmila traktorja in v armaturno ploščo in da na njegove poškodbe utesnjenost v kabini in navzočnost več oseb ni vplivala. Dokazna ocena o tem temelji predvsem na mnenju izvedenca prometne stroke. Taka izhodiščna ugotovitev pa ne omogoča razmisleka o eventualni soodogovornosti tožnika za sebi nastalo škodo in sicer ne glede na utemeljenost ali neutemeljenost očitka, da je kršil prometni predpis o dovoljenosti prevoza sopotnikov v traktorski kabini. II. Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožnici K.R. odškodnino v znesku 151.000,00 SIT, tožniku B.R. v znesku 1,603.000,00 SIT in tožnici mladoletni S.R. odškodnino v znesku 1,200.000,00 SIT. V presežku glede plačila še nadaljne odškodnine do skupno vtoževanega zneska 4,234.000,00 SIT je tožbene zahtevke zavrnilo. Pritožbama obeh pravdnih strank pa je sodišče druge stopnje delno ugodilo tako, da je sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem in zavrnilnem delu glede tožnic K.R. in mladoletne S.R. in v izreku o pravdnih stroških razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje. V ostalem pa je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nerazveljavljenem delu glede tožnika B.R. potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka, poleg nje pa tudi tožnik B.R. Tožena stranka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje tudi glede tožnika B.R. in sicer tako glede temelja odškodninske odgovornosti, kot tudi glede višine odškodnine. B.R. je kršil določila zakona o varnosti cestnega prometa, ker je v traktorski kabini, v kateri niso bili nameščeni dodatni sedeži, peljal sopotnike. Če bi spoštoval predpise, do dogodka, ki je povzročil škodo, ne bi prišlo. Zato je vsaj do 3/4 odgovoren za nastalo škodo tudi v odnosu do lastne škode, ki je nastala zaradi zavestne kršitve prometnih predpisov. Sicer pa je prisojena odškodnina previsoka, nerealna, nesorazmerna in nepravična. Tožnik B.R. uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje zato, da bo varovano pravno načelo, da oškodovancu pripada pravična odškodnina glede na razmere v času sojenja. Takšen predlog postavlja iz previdnosti, če bi bilo ugodeno reviziji tožene stranke z razveljavitvijo sodbe sodišča druge stopnje in istočasno razveljavitvijo sodbe sodišča prve stopnje v obsodilnem (in zavrnilnem) delu, ki se nanj nanaša. Reviziji nista utemeljeni. Vezanost revizijskega sodišča na dejansko podlago, ugotovljeno na nižjih stopnjah, postavlja izhodiščni sklep, ki ga zajemajo tudi razlogi sodbe sodišča druge stopnje, da je tožnik ob trčenju udaril s trebuhom v kolo krmila traktorja in v armaturno ploščo in da na njegove poškodbe utesnjenost v kabini in navzočnost več oseb ni vplivala. Dokazna ocena o tem temelji predvsem na mnenju izvedenca prometne stroke. Taka izhodiščna ugotovitev pa ne omogoča razmisleka o eventualni soodogovornosti tožnika za sebi nastalo škodo in sicer ne glede na utemeljenost ali neutemeljenost očitka, da je kršil prometni predpis o dovoljenosti prevoza sopotnikov v traktorski kabini. Analiza škodnega dogodka tudi ne more mimo dejanskih ugotovitev, da je trčenje povzročil alkoholizirani voznik 25 ton težkega delovnega stroja, ki je zapeljal na tožnikovo stran. Ob dejstvu, da je voznik delovnega stroja alkoholiziran upravljal z izjemno nevarno stvarjo ter z grobo vožnjo povzročil prometno nesrečo, se zastavlja vprašanje, ali domnevni tožnikov prekršek morda ne izgubi svoje teže kot evenutalna okoliščina, ki naj bi sopovzročila nastanek škode v celoti. Revizija namreč po vsebini postavlja nesprejemljivo tezo, da je tožnik soodgovoren že zato, ker je (s sopotniki v traktorski kabini) sploh bil na cesti. V izpodbijani sodbi je torej pravno pravilno odločeno o temelju tožbenega zahtevka. Materialno pravo pa je pravilno uporabljeno tudi glede njegove višine. V tem pogledu je revizija tožene stranke z navedbo, da gre za "previsoko, nerealno, nesorazmerno in nepravično" odškodnino nekonkretizirana, revizijo tožnika pa je zaradi pomanjkanja ustreznih navedb mogoče upoštevati le v okviru uradnega preizkusa (386. člen ZPP). Ob ugotovljenem obsegu škode, pri čemer gre za dejstva dejanskega stanja, sta sodišči prve in druge stopnje za posamezne škodne postavke odmerili pravično odškodnino kot primerno satisfakcijo za prestane fizične bolečine ter duševne bolečine zaradi strahu, poslabšanega izgleda in zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pri tem je v primernem obsegu predvsem prišla do izraza odmera pravične odškodnine zaradi težav, ki jih ima tožnik v posledici funkcionalnih motenj pri odvajanju blata. Odškodnina v skupnem znesku 1,600.000,00 SIT bo zato primerna satisfakcija za nastalo škodo, ki obenem tudi ne presega odškodnin, ki se odmerjajo za podobne primere. Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (eventualna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP) je bilo treba obe reviziji zavrniti kot neutemeljeni (393. člen ZPP). Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).