Sodba I Ips 30/98 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva obs. K.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO] Ne drži, da obsojenčev naklep glede kaznivega dejanja razžalitve po 1. odst. 169. čl. KZ ni obrazložen, če je v razlogih pravnomočne sodbe pojasnjeno, da je obsojenec oškodovanki z zavestjo, da bo prizadel njeno dostojanstvo, zbil očala z obraza, ter s tem izrazil nespoštovanje in njeno podcenjevanje.

[OBRAZLOŽITEV] S sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 7.7.1997 je bil obs. K.P. spoznan za krivega kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ in razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ. Na podlagi 50. člena KZ mu je sodišče prve stopnje izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje po 1. odstavku 133. člena KZ določilo kazen 2 meseca zapora, za kaznivo dejanje po 1. odstavku 169. člena KZ pa kazen 1 meseca zapora, nato pa mu je izreklo enotno kazen 1 meseca in 15 dni zapora s preizkusno dobo 2 let. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 28.11.1997 pritožbo obs. K.P. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obs. K.P. je dne 20.1.1998 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo, v kateri uvodoma navaja, da jo vlaga iz razlogov po 1.,2. in 3. točki 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ter predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi sodbi sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije F.M. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navedel, da zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana, ker ne gre za navidezni idealni stek, saj gre za dve kaznivi dejanji, storjeni na škodo dveh oškodovancev, ter da kršitev določb kazenskega postopka zahteva v bistvu utemeljuje s smiselnim izpodbijanjem pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa glede na določilo 2. odstavka 420. člena ZKP ne more biti predmet presoje v tem postopku. Zahteva obs. K.P. za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Stališče obs. K.P., da je bil s tem, ker je bil spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj, kršen kazenski zakon, ker sta sodišči prezrli, da je šlo za navidezni idealni stek, ni utemeljeno. Za idealni stek gre v primeru, če je storilec z enim izvršitvenim dejanjem uresničil dvoje ali več prepovedanih posledic, navidezni idealni stek pa je podan le v primeru, če so zakonski opisi kaznivih dejanj, ki so bili s storilčevim izvršitvenim dejanjem uresničeni, v razmerjih specialnosti, subsidiarnosti ali konsumpcije. V obravnavanem primeru torej ne gre za idealni stek kaznivih dejanj, pač pa za realni stek, saj je obsojenec z dvema izvršitvenima dejanjema uresničil dvoje prepovedanih posledic, in sicer lahko telesno poškodbo V.B. in razžalitev A.B. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki je po stališču obs. K.P. v tem, da v prvostopni sodbi in v drugostopni sodbi ni obrazložen naklep za njegovo početje. V razlogih pravnomočne sodbe je namreč v zvezi s kaznivim dejanjem lahke telesne poiškodbe, storjene na škodo V.B., pojasnjeno, da je obsojenec ravnal z direktnim naklepom, v zvezi s kaznivim dejanjem razžalitve, storjenega na škodo A.B., pa je v razlogih pravnomočne sodbe pojasnjeno, da ji je z zavestjo, da bo prizadel njeno dostojanstvo, zbil očala z obraza, ter s tem izrazil nespoštovanje in podcenjevanje do zasebne tožilke. Tudi ni bila kršena obsojenčeva pravica do poštene obrambe. V obravnavani zadevi so bili namreč izvedeni vsi predlagani dokazi, torej tudi vsi tisti, katerih izvedbo je predlagal obs. K.P. Vsi dokazi pa so bili v pravnomočni sodbi tudi ocenjeni. S tem ko obs. K.P. v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija dokazno oceno sodišča, ter s tem, ko navaja, da je ravnal v silobranu, pa uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tega razloga pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP v zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. V zvezi s tem je potrebno pripomniti, da je obs. K.P. že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje navajal, da je ravnal v silobranu, vendar pritožbeno sodišče njegovim navedbam ni pritrdilo in je v zvezi s tem navedlo, da je sodišče prve stopnje zanesljivo izključilo s strani obsojenca nakazovan silobran. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podana kršitve zakona, na katere se sklicuje obs. K.P. v zahtevi za varstvo zakonitosti. Zato je njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).