Sodba I Ips 202/97 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva obsojenega D.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Zatrjevanje, da je šlo v resnici za drugačno, nekaznivo ravnanje obsojenca, pomeni zatrjevanje drugačnega dejanskega stanja, zaradi česar pa po določbi 2.odst. 420.čl. ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 2.7.1996 D.J. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. in 3. odstavku 256. člena KZ in mu zanj izreklo kazen 47.250,00 SIT. Po 69. členu KZ je sodišče obsojencu odvzelo predmeta kaznivega dejanja.

Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 27.11.1996 pritožbo D.J. zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Obsojenec je zoper takšno pravnomočno sodbo podal vlogo, ki jo je naslovil kot pritožbo na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. V njej navaja, da obe sodbi temeljita na ustnih izjavah dveh nepoštenih policistov, niso pa bili upoštevani "njegovi dokazi". Nadalje navaja, da sta policista potem, ko sta ga ustavila in preiskala avtomobil, vzela le staro potrdilo o preizkusni tablici, ne pa tudi tablic, ki so bile na avtomobilu. Te tablice tudi niso bile predložene sodišču kot dokaz. Za isto dejanje je bil dvakrat ovaden sodniku za prekrške, vendar je bil tam oproščen. Zatrjuje, da ni ničesar ponaredil in da pisanje po neveljavnem papirju podjetja "J.-C." L. ne pomeni ponaredbe. Postopek zoper njega ima nacionalistično ozadje. Dejanje ni storil in je pripravljen iskati pravico celo do najvišjih organov Republike Slovenije. Vložnik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in ga oprosti denarne kazni in stroškov, saj je njegovo premoženjsko stanje slabo.

Vrhovni državni tožilec M.V. je v odgovoru na zahtevo ocenil, da ta ni utemeljena, saj uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa drugih razlogov, zaradi katerih je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

D.J. je bil obsojen zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. in 3. odstavku 256. člena KZ, ker je predrugačil potrdilo in polico št. ... o izdaji preizkusnih tablic, izdanih pri UNZ R. dne 15.12.1993 in je predrugačeno potrdilo in polico predložil patrulji policistov PP K. kot pravo. Takšno ravnanje je bilo pravilno pravno opredeljeno po 1. in 3. odstavku 256. člena Kazenskega zakonika.

Zatrjevanje, da je šlo v resnici za drugačno, nekaznivo ravnanje obsojenca, oziroma da ta sploh ni ničesar naredil, pomeni zatrjevanje drugačnega dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje oziroma uveljavljanje razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar pa po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Tudi vprašanje primernosti denarne kazni in zmožnosti plačila stroškov kazenskega postopka, kot ga postavlja vložnik, glede na določbo 1. odstavka 420. člena ZKP ne more biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in jo je zato v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.