Sodba I Ips 178/2000 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva zagovornika obt. D.E. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO] S tem ko zagovornik v razlogih zahteve za varstvo zakonitosti prikazuje, da obtoženec ni storil očitanega kaznivega dejanja, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

[OBRAZLOŽITEV] Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 21.6.2000 odločilo, da se zoper obt. D.E. podaljša pripor iz pripornega razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 30.6.2000 pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni. Zagovornik obt. D.E. je dne 19.7.2000 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora, v kateri uvodoma navaja, da jo vlaga iz razloga po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočni sklep spremeni tako, da pripor zoper obtoženca odpravi in ga nadomesti z ukrepom javljanja na pristojni policijski postaji. Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije F.M. je na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti, v katerem navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ker njen vložnik v delu, ko navaja, da obtoženec kaznivega dejanja ni storil, izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ne more biti predmet presoje v tem postopku, ter da so v pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora navedene okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi obtoženec na prostosti pobegnil. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zagovornik obt. D.E., kot je že navedeno, uveljavlja razlog iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, torej zaradi "drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe." Vendar v razlogih zahteve za varstvo zakonitosti ni obrazložil, katere "druge" take kršitve določb kazenskega postopka naj bi bile podane. S tem, ko skuša v obširnih izvajanjih prikazati, da obtoženec očitanega kaznivega dejanja posilstva po 1. odstavku 100. člena KZ-77, opisanega v pravnomočni obtožnici, ni storil, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej razlog, katerega z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Ta razlog je zagovornik obt. D.E. uveljavljal že v pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora, pritožbeno sodišče pa mu je v razlogih sklepa pojasnilo, zakaj njegove navedbe niso utemeljene. Zoper obt. D.E. je bil že s sklepom z dne 1.5.1992 odrejen pripor po 1. in 2. točki 191. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP-77), vendar pa je obtoženec dne 6.5.1992 pobegnil, na podlagi razpisane mednarodne tiralice pa je bil dne 18.3.2000 prijet v Republiki Madžarski in nato izročen Republiki Sloveniji. Zato ni mogoče pritrditi stališču njegovega zagovornika, da podaljševanje pripora ni sorazmerno cilju, ki se zasleduje s kazenskim postopkom, to je uspešni izvedbi kazenskega postopka, saj z ukrepom javljanja na policijski postaji, kljub temu, da ima obtoženec dva brata v Sloveniji, kot je navedeno v zahtevi za varstvo zakonitosti, ne bi bila preprečena nevarnost ponovnega pobega obtoženca. Obtoženec v Republiki Sloveniji nima niti začasnega prebivališča, njegova družina pa živi na Kosovu, kjer je tudi obtoženec neprijavljen prebival. Sicer pa je že v pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora obrazloženo, da niso podane okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče pripor nadomestiti z milejšim ukrepom. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana nikakršna kršitev določb kazenskega postopka, pri čemer je treba še dodati, da tudi zagovornik obt. D.E. v razlogih zahteve za varstvo zakonitosti ni navedel, na kakšen način naj bi bil zakon prekršen. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri zagovornik obtoženca uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej razlog, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati, zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).