Sodba I Ips 69/2000 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva zagovornice obdolženega Z.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Če gre za kazniva dejanja, katerih storitev pomeni močno ogrožanje varnosti drugih oseb, in med taka spada kaznivo dejanje umora, zadošča že manjša stopnja verjetnosti njegove ponovitve kot pri tistih kaznivih dejanjih, s katerimi varnost ljudi ni močno ogrožena.

[OBRAZLOŽITEV]

Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča na Ptuju je z uvodoma navedenim sklepom med drugim izrekel, da se pripor, odrejen zoper obdolženega Z.K. s sklepom dežurne preiskovalne sodnice iz pripornega razloga po 2. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ne odpravi, odredi pa se še po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedenim sklepom delno ugodilo pritožbi zagovornice tako, da je prvostopni sklep spremenilo in odredilo podaljšanje pripora le iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije.

Zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru z dne 7.3.2000 je zagovornica obdolženca Z.K. dne 23.3.2000 na Okrožno sodišče na Ptuju vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri tem uveljavlja razloga iz 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. Vložnica navaja, da je v pritožbi zoper prvostopni sklep grajala dejstvo, da ta ne vsebuje individualnih okoliščin, ki bi pri obdolžencu kazale na ponovitveno nevarnost. V izpodbijanem sklepu je pritožbeno sodišče v zvezi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti pritožbo zagovnice zavrnilo brez obrazložitve, s tem, da v celoti povzema obrazložitev prvostopnega sodišča glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti.

V tem naj bi bila podana kršitev določb kazenskega postopka v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, pritožbeni sklep pa ni odgovoril na pritožbo, ki uveljavlja te kršitve, ampak je le povzel navedbe prvostopenjskega sodišča, s čemer gre za kršitev 1. odstavka 395. člena ZKP. Vložnica ocenjuje obrazložitvi obeh sklepov kot pavšalni, saj poleg povzetka meril Ustavnega sodišča Republike Slovenije o odreditvi pripora prvostopni sklep razlogov ni konkretiziral in sicer, da obstaja realna nevarnost in ne zgolj bojazen, da bo obdolženec ponovil kaznivo dejanje zoper življenje in telo, poleg tega pa bi bilo potrebno upoštevati načelo sorazmernosti in sicer ali je odreditev pripora glede na to neizogibno potrebna.

Ko pritožbeno sodišče povzema razloge prvostopnega sodišča o obstoju ponovitvene nevarnosti, gre za dejstva in okoliščine, ki so presplošne, zato naj bi bila podana tudi kršitev drugih določb kazenskega postopka v smislu 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. Končno pa naj bi bil pripor zoper obdolženca odrejen po 2. točki 1. odstavka 201. člena, pritožbeno sodišče pa je obdolžencu pripor podaljšalo po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Pripor zoper obdolženca po mnenju vložnice nikoli ni bil odrejen iz razloga ponovitvene nevarnosti, zato je nelogičen sklep pritožbenega sodišča, da se pripor podaljša iz pripornega razloga, iz katerega zoper obdolženca še ni bil odrejen.

Na to nepravilnost napotuje samo pritožbeno sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, ko pravi, "v obravnavani zadevi narekujejo odreditev pripora iz tega pripornega razloga in posledično njegovo podaljšanje ...". Pri tem gre za kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj izrek sklepa nasprotuje razlogom, kar predstavlja kršitev iz 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. Glede na 1. odstavek 20. člena Ustave Republike Slovenije o izjemnosti odreditve pripora je bil pripor zoper obdolženca iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti nezakonito in neustavno podaljšan brez predhodne odreditve.

Kršen naj bi bil tudi 205. člen ZKP, saj pritožbeno sodišče ni moglo odločati o podaljšanju pripora, ampak kvečjemu o odreditvi pripora zaradi obstoja novega pripornega razloga, kar pa v obravnavanem primeru ni storilo. Vsebina sklepa o podaljšanju pripora po 2. odstavku 205. člena sicer ni določena, ker pa gre pri podaljšanju pripora za preiskus že odredjenega pripora, mora sodišče oceniti, ali so še dani razlogi za pripor. Take ocene izpodbijani sklep ne vsebuje. Končno vložnica opozarja, da izpodbijani sklep, poleg izostanka obrazložitve, tudi ne izkazuje, da je ponovitvena nevarnost tolikšna, da je pripor neizogiben in sorazmeren ukrep.

Sicer pa je predvideno po določbah 361. člena ZKP podaljšanje pripora iz novega pripornega razloga šele po izreku sodbe, če senat spozna, da je podan kakšen drug razlog za pripor. Odreditev ali odpravo pripora v tej fazi postopka praviloma narekujejo spremenjene okoliščine ali nove okoliščine, pomembne za odločitev o priporu, pri tem pa je strankam dana možnost, da se z njimi seznanijo in o njih izjavijo - zaslišanje tožilca, obdolženca in zagovornika. Zaradi povedanega vložnica predlaga, da Vrhovno sodišče sklep pritožbenega sodišča v zvezi s sklepom prvostopnega sodišča spremeni tako, da pripor zoper obdolženca v celoti odpravi.

Vrhovna državna tožilka B.B. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti mnenja, da zahteva ni utemeljena, ker očitane kršitve niso podane. Sodišče prve stopnje je natančno navedlo razloge, zaradi katerih ocenjuje, da je podana ponovitvena nevarnost. Tudi sodišče druge stopnje se je opredelilo do navedb pritožbe in svojo odločitev tudi obrazložilo. Tekom postopka pa je ob ustreznem predlogu možno odrediti pripor tudi iz drugega razloga, kot iz tistega, iz katerega je bil sprva odrejen, če za to obstajajo razlogi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Glede na uveljavljane procesne kršitve je Vrhovno sodišče upoštevalo naslednje zakonite podlage, pomembne za odločitev o vloženi zatevi za varstvo zakonitosti. V 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP je določeno, da se sme pripor odrediti zoper osebo, če je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, če teža in način storitve ali okoliščine v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere v katerih živi ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušano kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi. V 3. odstavku 200.

člena ZKP je določeno, da se pripor v kateremkoli času med postopkom odpravi, brž kot prenehajo razlogi, zaradi katerih je bil odrejen. Po 1. odstavku 202. člena ZKP pripor odredi preiskovalni sodnik na predlog državnega tožilca, če se preiskovalni sodnik s predlogom državnega tožilca za odreditev pripora ne strinja po 5. odstavku 202. člena zahteva, da o tem odloči senat. Glede na 2. odstavek 202. člena pa mora sklep o odreditvi pripora med drugim vsebovati v obrazložitvi vsa odločilna dejstva, ki so narekovala odreditev pripora, pri čemer mora preiskovalni sodnik določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje in obrazložiti odločilna dejstva iz 1. do 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in zakaj je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka.

Vsebinski pregled in časovno zaporedje ukrepov preiskovalnega sodnika, izvenobravnavnega senata in pritožbenega sodišča pokaže naslednje:

- skladno s predlogom okrožnega državnega tožilca je preiskovalna sodnica zoper obdolženega Z.K. odredila pripor iz pripornega razloga koluzijske nevarnosti po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP in sicer s sklepom z dne 17.2.2000;

- zagovornica obdolženca je dne 29.2.2000 predlagala odpravo pripora;

- v odgovoru na vloženi predlog za odpravo pripora je okrožni državni tožilec izjavil, da ne soglaša z odpravo pripora, hkrati pa je predlagal odreditev pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Preiskovalna sodnica se s tem predlogom okrožnega državnega tožilca ni strinjala, zato je zahtevala odločitev izvenobravnavnega senata, ki je v svojem sklepu z dne 2.3.2000 odločil tako o predlogu obrambe za odpravo pripora kot tudi o predlogu za odreditev pripora zaradi ponovitvene nevarnosti. Izrek sklepa se glasi: "Pripor zoper obdolženega Z.K., odrejen s sklepom dežurne preiskovalne sodnice iz pripornega razloga po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP z dne 17.2.2000 se ne odpravi, se pa zoper obdolženega Z.K. odredi pripor še po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP";

- o pritožbi zagovornice obdolženega Z.K. je Višje sodišče v Mariboru s sklepom z dne 7.3.2000 odločilo tako, da je izreklo: "Pritožbi zagovornice obdolženega Z.K. se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zoper obdolženca odrejeni pripor podaljša iz pripornega razloga 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, v zvezi s 1. odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije".

Ob zgoraj navedenem se izkaže trditev vložnice zahteve za varstvo zakonitosti o tem, da zoper obdolženega Z.K. pripor zaradi ponovitvene nevarnosti ni bil nikoli odrejen, kot protispisna in zato neutemeljena. Dejstvo, da pripor zaradi ponovitvene nevarnosti ni bil odrejen ob odločanju preiskovalne sodnice o odreditvi pripora, ne predstavlja nobene procesne kršitve glede na to, da je bil sicer odrejen v teku trajanja pripora zaradi koluzijske nevarnosti na predlog upravičenega državnega tožilca in po izjavi zagovornice v zvezi s tem predlogom. Ob odločanju o nesoglasju med preiskovalno sodnico in predlagateljem pripora - okrožnim državnim tožilcem je izvenobravnavni senat povsem zakonito odločil o odreditvi pripora, ker je ugotovil obstoj novega pripornega razloga in sicer poleg koluzijske nevarnosti še ponovitveno nevarnost. Pritožbeno sodišče pa je prvostopni sklep na pritožbo zagovornice spremenilo tako, da je zoper obdolženca odrejeni pripor "podaljšalo" le iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Ta izrek napada vložnica kot nerazumljiv in nezakonit glede na ugotovitev v izreku, da se odrejeni pripor "podaljša" iz pripornega razloga, iz katerega naj ne bi bil še niti odrejen. Ob ugotovitvi, navedeni zgoraj, da je pristojno sodišče pravilno odredilo pripor tudi zaradi ponovitvene nevarnosti, Vrhovno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru Višje sodišče v Mariboru ni podaljšalo pripora, ampak je zgolj potrdilo odrejeni pripor zaradi ponovitvene nevarnosti iz prvostopnega sklepa. Sam izraz "pripor podaljšan" v izreku napadenega sklepa pritožbenega sodišča sicer ni pravilen, ne predstavlja pa podlage za zaključek, da gre za takšno pomanjkljivost, da bi bilo možno oceniti izrek napadenega sklepa kot nerazumljiv. Povsem jasno je, da je pritožbeno sodišče s svojo odločitvijo odpravilo pripor iz pripornega razloga koluzijske nevarnosti - torej je glede tega pripornega razloga ugodilo pritožbi zagovornice obdolženega Z.K. - pritožbo glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti pa zavrnilo, s čimer je potrdilo prvostopni sklep o odreditvi pripora le iz tega pripornega razloga. Čeprav te svoje odločitve pritožbeno sodišče v izreku sklepa ni izrazilo na povsem ustrezen način, ne gre za takšno nerazumljivost izreka, ki bi pomenila bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Vsa ostala izvajanja v zahtevi za varstvo zakonitosti, češ, da pritožbena izvajanja niso dobila ustreznega odgovora v napadenem sklepu pritožbenega sodišča, da niti sklep sodišča prve stopnje niti pritožbeni sklep nimata v obrazložitvah dejanskih razlogov o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti in da zgolj pavšalno povzemata merila Ustavnega sodišča, brez konkretizacije v zvezi z odrejanjem pripora, ne morejo imeti uspeha. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je izvenobravnavni senat sodišča prve stopnje povsem zadovoljivo obrazložil posebne okoliščine, ki opravičujejo sklep o konkretni ponovitveni nevarnosti, kolikor bi bil pripor obdolžencu odpravljen. Obdolžencu očitano ravnanje v tej kazenski preiskavi ob ugotovljenih posebnostih obdolženčeve osebnosti je vsekakor, kot ugotavlja tudi pritožbeno sodišče v napadenem sklepu, zadostna podlaga ne zgolj za bojazen ampak za konkretno nevarnost, da bi obdolženec na prostosti v podobnih incidentnih situacijah utegnil povsem enako reagirati, kot se mu očita, da je ravnal ob dogodku, ki je predmet tega kazenskega postopka. Ob teži očitanega kaznivega dejanja je odrejeni pripor tudi po mnenju Vrhovnega sodišča v sorazmerju z očitanim dejanjem in je tudi neogibnost pripora povsem pravilno ugotovljena in obrazložena. Če gre namreč za kazniva dejanja, katerih storitev pomeni močno ogrožanje varnosti drugih oseb, in med taka spada kaznivo dejanje umora, zadošča že manjša stopnja verjetnosti njegove ponovitve, kot pri tistih kaznivih dejanjih, s katerimi varnost ljudi ni močno ogrožena.

Zaradi povedanega je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo, saj ni podana nobena od zatrjevanih procesnih kršitev.