Supreme Court dismisses request for legality protection against detention order due to sufficient reasoning provided.

Zahteva zagovornika obd. E.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

S tem da je sodišče navedlo razloge, na podlagi katerih je ugotovilo, da je za odpravo ponovitvene nevarnosti odreditev pripora zoper obdolženca za varnost ljudi neogibno potrebna, je utemeljilo svoje spoznanje, zakaj za doseganje istega cilja milejši ukrepi ne zadoščajo.

[OBRAZLOŽITEV]

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani je dne 14.3.2000 s sklepom zoper E.P. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredil pripor, v katerega je vštel čas od 13.3.2000 od 6.30 ure dalje, ko je bila obdolžencu vzeta prostost. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani pa je dne 15.3.2000 s sklepom pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočen sklep je zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, t.j. razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP, obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da njegovi zahtevi ugodi ter izpodbijana sklepa razveljavi, podredno pa da ju spremeni tako, da pripor nadomesti s hišnim priporom kot milejšim ukrepom.

Vrhovna državna tožilka v svojem odgovoru, podanem na podlagi 2.

odstavka 423. člena ZKP, Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevo obdolženčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Prav ima zagovornik obd. E.P., ko navaja, da mora sodišče pri odločanju o tem, katerega od ukrepov za odpravo ponovitvene nevarnosti bo uporabilo, upoštevati, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim (2. odstavek 192. člena ZKP). Ni pa se mogoče strinjati z vložnikom zahteve, da izpodbijana sklepa razen gole navedbe, da v konkretnem primeru varnosti ljudi ni mogoče zagotoviti z milejšim ukrepom, kot je pripor, ne vsebujeta razlogov, iz katerih bi bilo razvidno, zakaj se pri obdolžencu ponovitvene nevarnosti ne da odpraviti že s hišnim priporom. V izpodbijanem pravnomočnem sklepu je sodišče v razlogih povedalo, da je na podlagi teže, načina storitve kaznivih dejanj, ki ju je obdolženec utemeljeno osumljen, njegovih osebnih lastnosti, od katerih navaja, da je bil že obsojen zaradi poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po 1. odstavku 218. v zvezi z 22. členom KZ na 1 leto zapora in bil s prestajanja kazni pogojno odpuščen 28.8.1999, da zoper njega tečejo še štirje kazenski postopki zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje, med temi tudi zaradi kaznivega dejanja ropa po 3. odstavku 213. člena KZ in izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena KZ, ugotovilo, da je stopnja ponovitvene nevarnosti pri obdolženem E.P. tako izrazita, da je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi. Nadalje je v obrazložitev svoje odločitve navedlo, da obd. E.P. redno uživa mamilo heroin, za katerega tedensko potrebuje finančna sredstva ter da ni redno zaposlen. S tem da je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu na podlagi navedenih razlogov ugotovilo, da je pri obd. E.P. ponovitvena nevarnost izražena v tolikšni meri, da narekuje odreditev pripora, je utemeljilo tudi svoje spoznanje, zakaj pri obdolžencu za odpravo ponovitvene nevarnosti milejši ukrepi ne zadoščajo.

Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana, zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v skladu s 425. členom ZKP zahtevo zagovornika obd. E.P. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.