Sodba I Ips 82/2000 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva zagovornika obd. S.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Utemeljen sum kot zakonsko določeni pravni standard, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, je predpogoj za odločanje o odreditvi oz. neodreditvi pripora. Pri tem gre za stopnjo verjetnosti, ki se je v obravnavanem primeru, t.j. pred uvedbo preiskave, ugotavljala iz ovadbi priloženih izjav udeležencev (tudi oškodovancev). V tej fazi neupoštevanje načela kontradiktornosti v smislu kot ga razlaga vložnik zahteve za varstvo zakonitosti, in sicer da sodišče pred odreditvijo pripora ni zaslišalo domnevne oškodovanke, ni kršitev postopka, saj je zbiranje dokazov z zaslišanjem prič stvar preiskave.

Ugotavljanje nevarnosti, da bo oseba ponovila kaznivo dejanje, ne pomeni kršitve domneve nedolžnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedenim sklepom je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kopru zoper S.K. odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki teče od 25.3.2000 dalje. Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je z uvodoma navedenim sklepom med drugim pritožbo obd. S.K. kot neutemeljeno zavrnil.

Zagovornik obd. S.K., odvetnik E.D., je dne 31.3.2000 vložil na Okrožno sodišče v Kopru zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP in predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in sklep izvenobravnavnega senata razveljavi, pripor pa odpravi.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da zahteva ni utemeljena, ker temelji na napačnem razumevanju domneve nedolžnosti v kazenskem postopku. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Glede na uveljavljane razloge vložnika v zahtevi za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče oprlo svojo odločitev na naslednje zakonite okvire:

V skladu s 3. točko 1. odstavka 201. člena ZKP se sme zaradi ponovitvene nevarnosti pripor odrediti zoper osebo, če je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, "če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi."

Očitek kršitve v prejšnjem odstavku navedene določbe ZKP vložnik zahteve za varstvo zakonitosti opira na trditev, da gre za dvomljive obrazložitve, ki jih ni moč preizkusiti in so v nasprotju temeljnimi postulati kazenskega postopka in pomenijo tudi zanikanje domneve nedolžnosti ter poseg v ustavne pravice, obdolženca pa prejudicirajo kot potencialnega storilca novega kaznivega dejanja. Pri tem preiskovalni sodnik in izvenobravnavni senat sledita podatkom uradnih zaznamkov policije in na podlagi tega predvidevata, da obdolženec namerava storiti novo kaznivo dejanje. Ne zadošča zgolj goli in še to dvomljivi sum, da je storil očitani dejanji. Obdolženec naj bi bil poslan v pripor ne zaradi suma, da je storil neko nezakonito dejanje, temveč zaradi suma, da bo šele storil neko dejanje. Sodišče se naj bi pri tem za utemeljitev sklepa o priporu in o zavrnitvi pritožbe poslužilo listin, ki sploh ne bi smele biti več v spisu, namesto da bi takoj izvedlo kontradiktorno zaslišanje in sicer domnevne oškodovanke P. V obeh sklepih tudi naj ne bi bilo obrazložitve konkretne stopnje nevarnosti, da bo dejanje res ponovljeno in da je zato pripor res neogibno potreben ter da se varnost ljudi in premoženja ne more doseči na drug način. Tudi naj ne bi bile navedene konkretne specifične okoliščine, ki bi dopustile sklep o obstoju ponovitvene nevarnosti, ko po mnenju vložnika podatki spisa celo bolj izključujejo kot potrjujejo obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec sploh storil, kar se mu očita. Vložnik je tudi mnenja, da sklicevanje na neko predrzno in brezobzirno ravnanje sredi belega dne nima podlage v podatkih spisa in je premalo za izpolnitev vseh zahtev 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. Sama bojazen naj bi bila premalo, potreben je sklep, ki bazira na konkretnih okoliščinah, katerih pa v izpodbijanih sklepih ni najti. Manjkala naj bi tudi presoja o neogibnosti potrebnosti pripora, pri čemer je načelo sorazmernosti samo navrženo.

Po oceni Vrhovnega sodišča izvajanja vložnika temeljijo na napačnem razumevanju domneve nedolžnosti v zvezi z ugotavljanjem predpogoja za odreditev pripora, to je utemeljenega suma, da je določena oseba storila očitano ji kaznivo dejanje. V podatkih, s katerimi je razpolagal preiskovalni sodnik ob odrejanju pripora, je dovolj podlage za zaključek o obstoju utemeljenega suma v smeri obdolžencu očitanih kaznivih dejanj. Za odreditev pripora je obstoj utemeljenega suma kot zakonsko določeni pravni standard predpogoj, ki sta ga tako preiskovalni sodnik kot tudi izvenobravnavni senat pravilno in tudi ustrezno obrazložila.

V zahtevi nakazana kršitev postopka, ki naj bi bila v tem, da sta tako preiskovalni sodnik kot izvenobravnavni senat upoštevala zgolj vsebino uradnih zaznamkov o izjavah udeležencev obravnavanega dogodka, zlasti izjave oškodovanke, namesto da bi pred odločanjem preiskovalni sodnik oškodovanko zaslišal kot pričo, ne predstavlja zanikanje domneve nedolžnosti in s tem poseg v ustavne pravice obdolženca. Stvar kazenske preiskave je zbiranje dokazov med drugim z zaslišanjem prič. Osumljenec določenega kaznivega dejanja, priveden k preiskovalnemu sodniku, je lahko priprt, če obstaja utemeljen sum, da je storil določeno kaznivo dejanje in če obstajajo priporni razlogi.

Utemeljen sum kot stopnja verjetnosti v obravnavanem primeru sledi iz zbranih izjav udeležencev, tudi oškodovancev, ki so jih predložili preiskovalnemu sodniku organi odkrivanja ob privedbi osumljenca k preiskovalnemu sodniku. Zbrano dokazno gradivo za to fazo kazenskega postopka (to je še pred uvedbo preiskave) ter zaslišanje obdolženca predstavlja tisto podlago, ki omogoča uporabo določb ZKP o odreditvi oziroma neodreditvi pripora. Neupoštevanje načela kontradiktornosti v smislu vložnikovega izvajanja, da bi moralo sodišče še pred uvedbo kazenske preiskave, torej v fazi odrejanja pripora, zaslišati oškodovanko, tako ni očitana kršitev postopka.

Tudi vsa ostala izvajanja zagovornika obd. S.K. v zvezi z neobstojem pripornega razloga ponovitvene nevarnosti so neutemeljena, ne glede na to, da obdolženec doslej še ni bil sodno kaznovan niti ni v kakem drugem kazenskem postopku. Upoštevanje teže kaznivega dejanja in načina storitve, kot se zatrjuje v ovadbi priloženih izjavah, predstavlja napad na varnost ljudi in je tudi odreditev pripora v sorazmerju z dejanjem obdolženca. Ob povedanem zatrjevana kršitev načela nedolžnosti ni podana, zato tudi ni kršena Ustava, sam priporni razlog ponovitvene nevarnosti pa je prav tako ugotovljen pravilno, o čemer oba napadena sklepa vsebujeta zadostne in pravilne razloge.

Vrhovno sodišče ugotavlja glede na uveljavljano kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, da ta v napadenih sklepih ni podana, zato je skladno s 425. členom ZKP zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.