Sodba II Ips 434/94 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO] Revizijske trditve, ki tožeči stranki aktivno legitimacijo osporavajo, niso sprejemljive. Iz potrdila z dne 10.11.1989, ki sta ga nižji sodišči vpogledali in ocenili, po ugotovitvah nižjih sodišč izhaja, da je imela tožeča stranka v času ob vložitvi tožbe (ta je bila vložena 13.10.1989) na spornem stanovanju najmanj razpolagalno pravico. Revizijske trditve, da potrdilo tega ne dokazuje (zaradi česar naj bi obstajalo nasprotje med listino in ugotovitvami nižjih sodišč), niso točne. Pravica razpolaganja s spornim stanovanjem v času ob vložitvi izpraznitvene tožbe, pa daje tožeči stranki v razmerju do tožene stranke, ki naj bi po tožbenih trditvah stanovanje uporabljala brez pravnega naslova (kar se je v postopku pokazalo tudi za točno), brez dvoma tudi aktivno legitimacijo za to, da od tožene stranke zahteva, da stanovanje, za katerega uporabo nima pravne podlage, izprazni in ga praznega oseb in stvari izroči tožeči stranki.

[OBRAZLOŽITEV] Po dovolitvi obnove pravnomočno končanega pravdnega postopka, ki je bil v teku pod opr. št. P .../89, je sodišče ponovno odločalo o tožbenem zahtevku tožeče stranke s katerim je zahtevala, da mora toženec izprazniti trosobno stanovanje ter mu ponovno ugodilo, toženi stranki pa naložilo v povrnitev stroške pravdnega postopka v znesku 289 SIT. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano pravnomočno sodbo pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka v tej pravdni zadevi ne more biti aktivno legitimirana, saj pravica uporabe nikoli ni bila prenešena nanjo. Tudi potrdilo z dne 10.11.1989 aktivne legitimacije ne dokazuje, poleg tega pa je tudi brez vsake vrednosti, saj bi moral o morebitnemu prenosu pravice razpolaganja odločati pristojni samoupravni organ. Sodišče bi moralo tudi upoštevati, da je v prejšnjem času obstajala takoimenovana enkratna pravica razpolaganja. Pravna prednica tožene stranke stanovanja ni dobila od tožeče stranke, ampak po smrti svojega moža od nje neodvisno. Tožeča stranka tako niti proti stari materi tožene stranke, niti proti toženi stranki ni bila stanodajalec. Ker tožeča stranka proti toženi stranki tožbe ni mogla vložiti, bi jo moralo sodišče zavreči. Nižji sodišči se s tem nista ukvarjali. Zato sta zagrešili bistveno kršitev določb postopka. Zmotno so ocenjeni tudi izvedeni dokazi. Iz njih namreč nedvomno izhaja, da je toženec uporabnik stanovanja in zato upravičen do tega, da pridobi stanovanjsko pravico. Reviziji naj se ugodi tako, da se obe sodbi nižjih sodišč razveljavita, tožba pa zavrže. Podrejeno naj se obe sodbi spremenita tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. V skladu s 390. členom ZPP je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena. Da je tožeča stranka v obravnavani pravdni zadevi aktivno legitimirana je bilo odločeno že v postopku, ki je bil na predlog tožene stranke obnovljen. Pri tem pa je potrebno posebej poudariti, da tožena stranka obnove postopka ni predlagala iz razloga, da bi se v ponovljenem postopku z izvedbo novih dokazov ponovno obravnavalo vprašanje aktivne legitimacije tožeče stranke, ampak je s predlaganimi novimi dokazi dokazovala, da ima v spornem stanovanju status uporabnika. Sicer pa revizijske trditve, ki tožeči stranki aktivno legitimacijo osporavajo, niso sprejemljive. Iz potrdila z dne 10.11.1989, ki sta ga nižji sodišči vpogledali in ocenili, po ugotovitvah nižjih sodišč izhaja, da je imela tožeča stranka v času ob vložitvi tožbe (ta je bila vložena 13.10.1989) na spornem stanovanju najmanj razpolagalno pravico. Revizijske trditve, da potrdilo tega ne dokazuje (zaradi česar naj bi obstajalo nasprotje med listino in ugotovitvami nižjih sodišč), niso točne. Pravica razpolaganja s spornim stanovanjem v času ob vložitvi izpraznitvene tožbe, pa daje tožeči stranki v razmerju do tožene stranke, ki naj bi po tožbenih trditvah stanovanje uporabljala brez pravnega naslova (kar se je v postopku pokazalo tudi za točno), brez dvoma tudi aktivno legitimacijo za to, da od tožene stranke zahteva, da stanovanje, za katerega uporabo nima pravne podlage, izprazni in ga praznega oseb in stvari izroči tožeči stranki. S trditvami, da v postopku izvedeni dokazi v resnici dokazujejo, da je tožena stranka brez dovoma uporabnik stanovanja in da je zato "upravičena do pridobitve stanovanjske pravice" pa tožena stranka izpodbija dokazno oceno nižjih sodišč, s tem pa v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje. To pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP). V reviziji uveljavljena revizijska razloga zato nista podana. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).