Sodba I Ips 130/99 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva zagovornika osumljenega D.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO] V določilu 195.a čl. ZKP ni nikakršne določbe o tem, da zaradi bližine stanovanj osumljenca in oškodovanca ni mogoče odrediti tega ukrepa.

[OBRAZLOŽITEV] Osumljenemu D.V. so organi za notranje zadeve odvzeli prostost dne 21.5.1999 ob 8. uri zjutraj in so ga dne 22.5.1999 privedli preiskovalnemu sodniku Okrožnega sodišča v Ljubljani. Po zaslišanju osumljenca je okrožna državna tožilka, ki je izjavila, da bo zoper osumljenca zahtevala preiskavo zaradi utemeljenega suma, da je storil nadaljevano kaznivo dejanje spolnega napada na otroka po 1. odstavku 183. člena KZ, predlagala, da se zoper osumljenca odredi pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), pri tem pa je tudi navedla okoliščine, ki po njenem mnenju kažejo na nevarnost, da bi osumljenec taka kazniva dejanja na prostosti ponovil. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani se s predlogom za odreditev pripora ni strinjal, pač pa je s sklepom z dne 22.5.1999, na podlagi 4. odstavka 195.a člena ZKP osumljencu odredil prepoved približanja oškodovankam. Zoper ta sklep se je pritožila okrožna državna tožilka, Okrožno sodišče v Ljubljani pa je s sklepom z dne 24.5.1999 pritožbi ugodilo in je izpodbijani sklep spremenilo tako, da je zoper osumljenega D.V. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP odredilo pripor. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 26.5.1999 pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno. Zagovornik osumljenega D.V. je dne 27.5.1999 vložil zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma navaja, da jo vlaga iz razloga po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP ter predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani sklep razveljavi oziroma spremeni v smeri izvajanj v obrazložitvi zahteve za varstvo zakonitosti. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Obrazložitev pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora vsebuje vse razloge, ki jih zahteva določilo 2. odstavka 202. člena ZKP, torej tudi razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je osumljeni D.V. storil očitana kazniva dejanja, prav tako pa vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so narekovala odreditev pripora. Iz razlogov pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora je razvidno, da je sodišče ugotovilo obstoj konkretne in realne nevarnosti, da bi osumljenec na prostosti ponovil kaznivo dejanje na podlagi naslednjih okoliščin: da je šlo za dalj časa trajajočo kontinuirano kriminalno dejavnost, ki je trajala od julija 1998 do maja 1999, in da je osumljenec pri izvrševanju obravnavanih kaznivih dejanjih izkoristil dejstvo, da ga oškodovane deklice poznajo, ker vse, razen S.M., ki prav tako prebiva v neposredni bližini, stanujejo v istem bloku, kjer naj bi osumljenec v stanovanju izvršil očitana kazniva dejanja, ter da nevarnost ponovitve takih kaznivih dejanj ni omejena le na navedene oškodovanke, temveč se taka realna nevarnost nanaša tudi na druge mladoletne oškodovanke, ki bi lahko prišle v stik z osumljencem. Glede na navedeno ni utemeljeno zatrjevanje zagovornika osumljenca, da nobeno od sodišč ni upoštevalo, da se sme pripor odrediti samo, če je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Res je sicer, da v določilu 195.a člena ZKP ni nikakršne določbe o tem, da zaradi bližine stanovanj osumljenca in oškodovanca ni mogoče odrediti tega ukrepa. Vendar pa je v razlogih pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora prepričljivo pojasnjeno, iz katerih razlogov v obravnavanem primeru tak ukrep ne bi zadostoval za preprečitev ponovitve takega kaznivega dejanja, čeprav je sicer res okolici znano, da je osumljenec v priporu in zakaj mu je bila prostost odvzeta. Ni torej podana zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka, ki naj bi vplivala na zakonitost sodne odločbe. Kot je že navedeno, so v razlogih pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora navedeni tudi razlogi, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je osumljenec storil očitana kazniva dejanja. Res je sicer zagovornik osumljenca zahtevi za varstvo zakonitosti priložil fotokopijo pisne izjave, ki naj bi jo 26.5.1999 podala oškodovanka B.T. Vendar pa resničnosti te izjave ni mogoče ocenjevati v postopku v zvezi z navedenim izrednim pravnim sredstvom, pač pa jo bo mogoče ocenjevati med preiskavo, in sicer potem, ko bo preiskovalni sodnik poleg priče B.T. zaslišal kot priče tudi oškodovanke, katerih zaslišanje je predlagano v zahtevi za preiskavo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v zahtevi. Zato je zahtevo zagovornika osumljenega D.V. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).