Sodba I Ips 164/98 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva zagovornikov obd. M.T. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Nekaterih zakonskih znakov ni smiselno ali brez nepotrebnega ponavljanja niti ni mogoče konkretizirati.

[OBRAZLOŽITEV]

S pravnomočnim sklepom, navedenim v uvodu sodbe, je Višje sodišče v Ljubljani ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in je sklep sodišča prve stopnje, da se ne dopusti obtožba zoper obd. M.T. zaradi kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ, spremenilo in je ugovor zagovornikov zoper obtožbo kot neutemeljen zavrnilo.

Zagovorniki obd. M.T. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo kršitev določb 1. odstavka 196. člena KZ, češ da opis dejanja v obtožnici ne vsebuje vseh znakov tega kaznivega dejanja, saj v konkretnem opisu ne navaja, da je posedoval mamilo zaradi prodaje, ter kršitev 269. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki predpisuje, da morajo iz opisa dejanja v obtožnici izhajati zakonski znaki kaznivega dejanja. Predlagajo, naj se izpodbijani sklep spremeni tako, da se izreče, da se pritožba okrožne državne tožilke zoper sklep sodišča prve stopnje zavrne.

Vrhovni državni tožilec predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne, ker je glede na veliko količino mamila, ki ga je imel obdolženec in glede na to, da sam mamil ne uporablja, očitno, da je bilo namenjeno prodaji.

Zahteva zagovornikov obdolženca za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 420. člena ZKP se zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži zoper pravnomočno sodno odločbo zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev tega zakona pa le, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe.

Po določbah 2. točke 1. odstavka 269. člena ZKP, morajo iz opisa dejanja v obtožnici izhajati zakonski znaki kaznivega dejanja.

Abstraktni opisi kaznivih dejanj v kazenskem zakoniku imajo glede na značilnosti posameznih kaznivih dejanj zelo različne elemente, zlasti glede na način storitve (storitev ali opustitev), na posebni namen, na obliko krivde, na posledico, itd. Nekaterih zakonskih znakov ni smiselno ali brez nepotrebnega ponavljanja niti ni mogoče konkretizirati. Zlasti to velja za zakonske znake iz psihične sfere, v intelektualnem ali v voljnem elementu, torej tudi za posebni namen kot znak kaznivega dejanja. Tega v opisu dejanja ni mogoče "konkretizirati", lahko se navajajo le okoliščine, na podlagi katerih se sklepa na tak posebni namen. Toda navajanje teh okoliščin in njihovo dokazovanje v bistvu ne pomeni "konkretizacije" predpisanega posebnega namena, saj se psihični procesi sami po sebi ne manifestirajo na zaznaven način v okolju, ampak spremembe v okolju povzročajo delovanje, ravnanje storilca, ki je posledica psihičnih procesov. Okoliščine, iz katerih se lahko sklepa ali dokazuje namen storilca so zato lahko v obrazložitvi obtožnice, če je predpisani namen povzet v abstraktnem opisu dejanja.

V obravnavanem primeru se obd. M.T. očita, da je "zaradi prodaje... hranil substance, ki so razglašene za mamilo, s tem, da je ... imel v PVC vrečki brutto 105,74 g heroina in 9,61 g kokaina ..., poleg tega pa mu je bilo ... zaseženo na stanovanju še 5,87 g heroina in 9,91 g kokaina". V tem opisu dejanja je torej navedeno, čeprav v delu, ki povzema zakonske znake, da je obdolženec hranil mamilo zaradi prodaje, način "konkretizacije" njegovega namena hrambe mamil pa brez pleonazma ali navajanja okoliščin, ki naj bi dokazovale tak namen, v bistvu pa spadajo v obrazložitev, niti ni mogoč. Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da opis kaznivega dejanja obd. M.T. v obtožnici vsebuje vse znake kaznivega dejanja iz 1. odstavka 196. člena KZ in določbe tega člena niso bile prekršene, zato pa tudi ni bilo zatrjevane kršitve 269. člena ZKP.