Sodba I Ips 22/96 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva obs. M.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Po določbah 1. odstavka 111. člena KZ kazenski pregon ni več dovoljen, če je pretekel predpisani čas od storitve kaznivega dejanja, kar pomeni, da mora biti postopek za določeno kaznivo dejanje pravnomočno končan pred potekom te dobe.

Ker sodišče druge stopnje na podlagi 1. odstavka 379. člena ZKP o pritožbi odloči na seji oziroma obravnavi, je dan pritožbene seje, oziroma obravnave, na kateri je bilo o zadevi odločeno, dan, ko je postala pravnomočna sodba sodišča prve stopnje.

Izdelava in vročitev sodbe sodišča druge stopnje na pravnomočnost nima vpliva, pomen ima le za izvršitev sodbe, ker je vročitev sodbe pogoj za njeno izvršitev.

[OBRAZLOŽITEV]

S sodbama, navedenima v uvodu te sodbe, je bil obs. M.K. pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja tatvine po 2. odstavku 211. člena KZ na 1 mesec in 15 dni zapora.

Zoper sodbi je obs. M.K. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1. in 2. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Kršitev kazenskega zakona naj bi bila v tem, da je bil obsojen, čeprav je kazenski pregon absolutno zastaral, še preden mu je bila vročena sodba sodišča druge stopnje. Predlaga, da se prekliče poziv na prestajanje kazni in "predmet zavrže kot zastaran".

Vrhovni državni tožilec je mnenja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ker je bil kazenski postopek pravnomočno končan pred potekom zastaralnega roka.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 111. člena KZ, kazenski pregon ni več dovoljen, če je pretekel predpisani čas od storitve kaznivega dejanja, kar pomeni, da mora biti postopek za določeno kaznivo dejanje pravnomočno končan pred potekom te dobe. Za kaznivo dejanje tatvine po 2. odstavku 211. člena KZ je predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta ter je po določbah 6. točke 1. odstavka 111.

člena KZ doba relativnega zastaranja 2 leti, po določbi 6. odstavka 112. člena istega zakonika pa je doba absolutnega zastaranja 4 leta.

Po določbah 1. odstavka 129. člena ZKP postane sodba pravnomočna, ko se ne more več izpodbijati s pritožbo, ali če zoper njo ni pritožbe. Sodba sodišča prve stopnje tako postane pravnomočna tisti dan, ko je bilo na drugi stopnji odločeno o pritožbi zoper njo, oziroma ko je potekel rok za pritožbo, če ta ni bila vložena. Zoper sodbe sodišča druge stopnje pritožba ni dovoljena, razen v izjemnih primerih, ki so določeni v 1. odstavku 398. člena ZKP, vendar obravnavana zadeva ni tak primer. Ker sodišče druge stopnje na podlagi 1. odstavka 379. člena ZKP o pritožbi odloči na seji oziroma obravnavi, je dan pritožbene seje, oziroma obravnave, na kateri je bilo o zadevi odločeno, dan, ko je postala pravnomočna sodba sodišča prve stopnje, če je bila ta sodba potrjena ali spremenjena. Od tega dne začnejo teči tudi zastaralni roki za izvršitev kazni. Izdelava in vročitev sodbe sodišča druge stopnje na pravnomočnost nima vpliva, pomen ima le za izvršitev sodbe, ker je vročitev sodbe pogoj za njeno izvršitev.

Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Obs. M.K. sicer uveljavlja tudi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP. V tem odstavku je naštetih v 11 točkah veliko število kršitev postopka, v zahtevi pa ni pojasnjeno, katera od njih naj bi bila storjena in s čim, ta trditev sploh ni obrazložena, zato je niti ni mogoče preizkusiti.