Sodba I Ips 82/98 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva zagovornika obd. J.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO] Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

[OBRAZLOŽITEV] S pravnomočnima sklepoma, ki sta navedena v uvodu te sodbe, je bil zoper obd. J.P. podaljšan pripor zaradi ponovitvene nevarnosti po 3. točki 2. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) do 26.3.1998 do 21. ure. Zagovornik obd. J.P. je zoper ta sklepa vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb 3. točke 2. odstavka 201. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 20. člena Ustave RS, ki naj bi bila v tem, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno ugotovili, da obd. J.P. nima sredstev za preživljanje, nista pa upoštevali, da je mlad in do obravnavanih kaznivih dejanj ni storil drugih, da so dejanja majhne nevarnosti, saj niso bila nasilna in niso povzročila večje škode, zato sta nepravilno ocenili, da je nevarnost, da bi ponavljal kazniva dejanja. Predlaga, da se pripor zoper tega obdolženca odpravi. Vrhovni državni tožilec je mnenja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ker zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, tega razloga pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Zahteva zagovornika obd. J.P. za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Po določbah 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP se sme vložiti zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ali zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost odločbe. Obravnavana zahteva ne navaja in ne obrazlaga nobene od kršitev, ki so naštete v 1. odstavku 371. člena ZKP niti kršitve kakšne druge določbe tega zakona, ki določajo pogoje za pripor, ampak zatrjuje, da ne obstajajo posebne okoliščine, ki bi utemeljevale priporni razlog ponovitvene nevarnosti v smislu 3. točke 2. odstavka 201. člena ZKP. To pa pomeni, da sodiščema prve in druge stopnje očita zmotno ugotovitev dejanskih okoliščin, na katere sta oprli oceno, da obstaja realna nevarnost, da bi obdolženec na prostosti ponavljal kazniva dejanja zoper tuje premoženje. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti, zato je vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obd. J.P. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.