Sodba I Ips 266/96 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva zagovornika obs. F.L. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO] Zatrjevanje v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je zato, ker je v razlogih sodbe pritožbenega sodišča navedeno, da je v pritožbeno ponovljenem zagovoru precej nelogičnosti, podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ni utemeljeno, saj opustitev presoje vsake pritožbene navedbe, ki se ne nanaša na odločilna dejstva, ne pomeni take kršitve.

[OBRAZLOŽITEV] S sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 14. 2. 1996 je bil obs. F.L. spoznan za krivega kaznivih dejanj poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ in lahke telesne poškodbe po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ. Na podlagi 50. člena KZ mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila za kaznivo dejanje po 1. odstavku 244. člena KZ določena kazen 3 mesecev zapora, za kaznivo dejanje po 2. odstavku 133. člena KZ pa kazen 4 mesecev zapora, nato pa mu je bila po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ določena enotna kazen 6 mesecev zapora s preizkusno dobo 2 let. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 10. 6. 1996 pritožbo obs. F.L. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zagovornik obs. F.L. v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavi sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 10.6.1996, ter zadevo vrne temu sodišču v novo odločitev. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti izhaja, da zagovornik obs. F.L. uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki je po njegovem mnenju podana zato, ker je pritožbeno sodišče v sodbi navedlo, da je v pritožbeno ponovljenem zagovoru precej nelogičnosti, ki ne morejo biti dokazane, ne da bi obrazložilo, katere so te nelogičnosti. Stališču, izraženem v zahtevi za varstvo zakonitosti, da gre za navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ni mogoče pritrditi. Res je sicer, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka tudi v primeru, če sodba nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Vendar pa Vrhovno sodišče Republike Slovenije v obravnavani zadevi takih kršitev ni ugotovilo. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru, določenem v 383. členu ZKP, pri tem pa je v razlogih sodbe pojasnilo, da potem, ko je ocenilo dokazno oceno sodišča prve stopnje, v izpodbijanem dejanskem stanju ni ugotovilo prav nič oporečnega. Zagovornik obsojenca je, kot je že pravilno navedeno v razlogih sodbe pritožbenega sodišča, v obširni pritožbi le navajal obsojenčev zagovor, razen tega pa je obširno povzemal zagovor drugih obsojencev ter izpovedbe prič, pri tem pa je dokazno gradivo ocenjeval drugače kot sodišče prve stopnje. Kot je že navedeno, je pritožbeno sodišče preizkusilo dokazno oceno sodišča prve stopnje, pri tem pa je ugotovilo, da je pravilna, kar je v sodbi tudi obrazložilo. Zato zatrjevanje v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je zato, ker je v razlogih sodbe pritožbenega sodišča navedeno, da je v pritožbeno ponovljenem zagovoru precej nelogičnosti, podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ni utemeljeno, saj opustitev presoje vsake pritožbene navedbe, ki se ne nanaša na odločilna dejstva, ne pomeni take kršitve. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zavrnilo zahtevo zagovornika obs. F.L. kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se je v zahtevi za varstvo zakonitosti skliceval (425. člen ZKP).