Sodba I Ips 182/95 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva zagovornika obs. M.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO] Sodba bi imela bistvene napake v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, če ne bi bilo v obrazložitvi navedeno, na podlagi katerih dokazov sodišče šteje, da je obsojenec storil določeno kaznivo dejanje in ali ga je storil v prištevnem stanju, saj bi manjkali razlogi o odločilnih dejstvih.

[OBRAZLOŽITEV] S sodbama, navedenima v uvodu te sodbe, je bil M.P. pravnomočno obsojen zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine, ki ga je sestavljalo osem dejanj, na eno (1) leto zapora, v to kazen se mu je vštel pripor, odvzeta mu je bila kapa, ki jo je nameraval uporabiti pri načrtovanem kaznivem dejanju in dolžan je bil povrniti stroške kazenskega postopka. Zagovornik je v pravočasno vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal bistveno kršitev določb kazenskega postopka v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), češ da v sodbah niso navedeni razlogi za zavrnitev zagovora, da obsojenec ni storil dejanj na škodo gostilne T na K dne... ter G.Đ. in da je dejanja dne... storil neprišteven. Predlagal je, da se glede teh dejanj sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavita in se o njih ponovno odloči. Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. je v odogovru na zahtevo mnenja, da zatrjevana kršitev zakona ne obstaja. Tudi če sodbi ne bi obrazložili, zakaj ne sprejemata zagovora, ne bi šlo za kršitev v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ampak za relativno kršitev 7. odstavka 364. člena in 1. odstavka 395. člena istega zakona, za kateri pa se v zahtevi ne zatrjuje, da sta vplivali na pravilnost in zakonitost odločitev. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Vrhovno sodišče je sicer mnenja, da bi imela sodba sodišča prve stopnje bistvene napake v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, če ne bi bilo v obrazložitvi navedeno, na podlagi katerih dokazov sodišče šteje, da je obsojenec storil določeno kaznivo dejanje in ali ga je storil v prištevnem stanju, saj bi manjkali razlogi v odločilnih dejstvih. Toda v sodbi sodišča prve stopnje je na strani 4 in 5 obrazložena ugotovitev, da je obsojenec storilec dejanj na škodo gostišča T na K, na straneh 9 in 10 pa na škodo G.Đ. in so navedeni dokazi za takšno ugotovitev. Vprašanje prištevnosti obsojenca je sodba sodišča prve stopnje obrazložila na 11. strani. Tudi sodba pritožbenega sodišča je z obširno in temeljito obrazložitvijo na 3. strani zavrnila trditve pritožbe zagovornika o zmotnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je obsojenec storil obravnavana dejanja, glede njegove prištevnosti pa na 4. strani, zato ni točna trditev v zahtevi, da izpodbijani sodbi nimata razlogov o ugotovitvi odločilnih dejstev.