Sodba I Ips 124/96 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva zagovornika obs. R.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO] 1) Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. 2) Z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati primernosti kazni, izrečene v okviru predpisane kazni.

[OBRAZLOŽITEV] Obs. R.M. je bil s sodbo TS CE, enote v V, z dne..., spoznan za krivega kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 46. člena KZ/77 v zvezi z 2. odstavkom 12. člena KZJ in obsojen na 6 let zapora. V izrečeno kazen mu je bil vštet pripor od... od. VS CE je s sodbo z dne..., ugodilo pritožbi javnega tožilca in je sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu kazen zvišalo na 8 let zapora, pritožbo zagovornika obsojenca pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenčev zagovornik je dne... vložil zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe, ki je bila VS RS s spisom predložena dne.... V zahtevi uvodoma navaja, da pravnomočno sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, "zmotne uporabe materialnega prava" in odločbe o kazni. Predlaga, da VS RS izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po določilu 561. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki je bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije, štev.63/64 z dne 13. 10. 1994, in ki je pričel veljati dne 1. 1. 1995, se o zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe, če o njej še ni bilo odločeno do uveljavitve tega zakona, odloči po določbah tega zakona o zahtevi za varstvo zakonitosti. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Čeprav je zagovornik obsojenca v zahtevi uvodoma navedel, da uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava (kršitev kazenskega zakona), pa uveljavljanih kršitev v razlogih zahteve ni obrazložil. Iz vsebine zahteve izhaja, da izpodbija le dokazno oceno sodišča, ki je ugotovilo, da je obsojenec vrgel oškodovanca preko ograje balkona, pri čemer zagovornik navaja, da obstaja velika verjetnost, da se je dogodek odvijal drugače, ker je smrt oškodovanca lahko bodisi rezultat njegovega ravnanja, bodisi rezultat malomarnosti obsojenca, bodisi rezultat naklepnega ravnanja obsojenca. Zagovornik obsojenca torej izpodbija pravnomočno sodbo le iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pri tem pa izpodbija zlasti dokazno oceno sodišča, ki pa ni le na podlagi izvedenskega mnenja dr. A.H., temveč tudi z upoštevanjem izpovedb prič A.R., M.P. in S.K., ugotovilo, da je obsojenec F.Č. vrgel preko balkonske ograje stanovanja v 8. nadstropju. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, pri čemer ni odveč pripomniti, da iz tega razloga tudi po določilu 427. člena ZKP/77 ni bilo mogoče vložiti zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe. Zagovornik obsojenca z zahtevo izpodbija tudi odločbo o kazni, ko navaja, da ni bilo razlogov za zvišanje kazni zapora, vendar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati primernosti kazni, izrečene v okviru predpisane kazni. VS RS je zato zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).