Sodba I Ips 18/96 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva obt.P.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Obtoženec z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej razlog, zaradi katerega ni mogoče vložiti tega izrednega pravnega sredstva, ne navaja pa nobenega zakonskega razloga iz 1. odstavka 420. člena ZKP, zaradi katerega je mogoče vložiti to izredno pravno sredstvo. Zato je VS RS njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

[OBRAZLOŽITEV]

VSL je s sklepom z dne 29.12.1995, zavrnilo pritožbi obtoženca in njegove zagovornice, odvetnice L.Š.-U. iz L., ki sta ju vložila zoper sklep Okrožnega sodišča v K. z dne 21.12.1995, s katerim je bil zavrnjen predlog za odpravo pripora in določitvi varščine in s katerim je bilo odločeno, da se pripor zoper obtoženca iz pripornega razloga po 1.točki drugega odstavka 201.člena ZKP podaljša.

VS RS je že odločalo o zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila obtoženčeva zagovornica zoper sklep VSL z dne 29.12.1995, in je s sklepom z dne 16.1.1996, zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

Medtem ko je bil kazenski spis na VS RS v zvezi z omenjeno zahtevo zagovornice za varstvo zakonitosti je obtoženec tudi sam vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Okrožno sodišče v K. prejelo dne 12.1.1996, katero je s kazenskim spisom prek VSL predložilo VS RS, ki je zahtevo s kazenskim spisom prejelo dne 24.1.1996.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določilu prvega odstavka 420.člena ZKP se sme zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371.člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. V drugem odstavku 420.člena ZKP pa je izrečno določeno, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Prav ta razlog pa uveljavlja obtoženec, saj v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da ni prav nobene okoliščine, ki bi govorila za njegovo begosumnost, pri čemer trdi, da se pri odločanju o podaljševanju pripora zlorablja izjava M.S. o njegovih razgovorih o odhodu in delu v ZDA. Navaja, da ima v S. redno zaposlitev, razen tega pa mora skrbeti za 3-letno hčerko, za katero sedaj skrbijo njegovi starši. Prav iz istih razlogov pa je vložila zahtevo za varstvo zakonitosti tudi zagovornica. Njena zahteva je bila s sodbo VS RS z dne 16.1.1996, zavrnjena kot neutemeljena. Pravnomočna odločba, da se zoper obtoženca ne odpravi pripor proti položitvi varščine in da se zoper obtoženca podaljša pripor iz pripornega razloga po 1.točki drugega odstavka 201.člena ZKP, sicer res temelji na izpovedbi priče M.S. o pogovorih z obtožencem glede obtoženčeve želje, da bi odšel v ZDA in se tam zaposlil kot pilot. Ugotovitev, da bi obtoženec, če bi bil na prostosti, pobegnil, pa ne temelji na uradnem zaznamku, ki ga je M.S. dal organom za notranje zadeve, pač pa temelji na izpovedbah te priče o navedenih okoliščinah, ki jih je podala pri zaslišanju v preiskavi dne 11.10.1994 in na glavni obravnavi dne 7.2.1995. V sklepu sodišča prve stopnje, ki ga je preizkusilo pritožbeno sodišče ob pritožbah obtoženca in njegove zagovornice, pa je tudi pojasnjeno, zakaj sodišče ni ugodilo predlogu za odpravo pripora proti položitvi varščine in zakaj je pripor zoper obtoženca podaljšalo.

Obtoženec torej z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej razlog, zaradi katerega ni mogoče vložiti tega izrednega pravnega sredstva, ne navaja pa nobenega zakonskega razloga iz prvega odstavka 420.člena ZKP, zaradi katerega je mogoče vložiti to izredno pravno sredstvo. Zato je VS RS njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (čl.425 ZKP).