Sodba IV Ips 52/94 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva zagovornika kaznovanega za sodno varstvo se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa po določilu člena 203 Zakona o prekrških ne more biti razlog za zahtevo za sodno varstvo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno odločbo Republiškega senata za prekrške je bila potrjena odločba Občinskega sodnika za prekrške, s katero je bil zaradi prekrška po členu 227/II in I ZTVCP kaznovan z denarno kaznijo 3.900 tolarjev in s katero mu je bil po členu 39 Zakona o prekrških izrečen varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas enega meseca.

Zagovornik kaznovanega v zahtevi za sodno varstvo uveljavlja razlog iz 1. točke 203. člena Zakona o prekrških v zvezi s 1. in 2. točko 187. člena navedenega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije odločbi spremeni tako, da postopek zoper ustavi, podrejeno pa predlaga, da obe odločbi razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

Zahteva za sodno varstvo ni utemeljena.

Zagovornik kaznovanega se sicer v zahtevi za sodno varstvo sklicuje na določilo 1. točke 203. člena Zakona o prekrških, pri čemer navaja, da dejanje, ki naj bi ga storil kaznovani, ni prekršek, kakor tudi, da so podane okoliščine, ki izključujejo odgovornost za prekršek. Iz vsebine zahteve za sodno varstvo pa izhaja, da jo vlaga zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V zahtevi namreč ponavlja zagovor kaznovanega, ponavlja pa tudi vse navedbe pritožbe zoper prvostopno odločbo o prekršku, ko navaja, da je vozilo kaznovanega zaradi nepravilne nastavitve vžiga zatajilo in obstalo, ponovni zagon avtomobila pa kaznovanemu ni uspel, zaradi česar je prišlo do trčenja. Uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa po določilu člena 203 Zakona o prekrških ne more biti razlog za zahtevo za sodno varstvo. Sicer pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije preizkusilo izpodbijano odločbo tudi v okviru določila člena 207a v zvezi s členom 222 Zakona o prekrških ter pri tem ugotovilo, da ni podan nikakršen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v odločbi, zoper katero je zahteva za sodno varstvo vložena.

V obravnavani zadevi torej niso podani razlogi iz 203. člena Zakona o prekrških, zaradi česar je zahtevo za sodno varstvo v skladu z določilom 4. odstavka 204. člena navedenega zakona zavrnilo kot neutemeljeno.