Sodba I Ips 148/94 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva zagovornika obs. za izreden preizkus pravnomočne sodbe se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Ni podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 365. člena ZKP, saj so v dejanju, opisanem v izreku sodbe sodišča prve stopnje, podani vsi znaki očitanega kaznivega dejanja. Navedba, da je obsojenec dejanje storil v silobranu, pa pomeni izpodbijanje dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za izreden preizkus ni mogoče uveljavljati.

[OBRAZLOŽITEV]

S sodbo temeljnega sodišča je bil obs. spoznan za krivega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po čl.177/I KZ RS v zvezi s čl. 12/II KZ SFRJ in obsojen na kazen 2 mesecev zapora. Na podlagi čl. 350 tč. 3 ZKP pa je bil oproščen obtožbe, da je storil kaznivo dejanje poskusa umora po čl. 46/I KZ RS v zvezi s čl. 12/II in 19 KZ SFRJ. Višje sodišče je s sodbo in sklepom odločilo, da se sodba sodišča prve stopnje v oprostilnem delu ob reševanju pritožbe javnega tožilca po uradni dolžnosti razveljavi in da se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pritožbo zagovornikov obsojenca pa je zavrnilo kot neutemeljeno in je v nerazveljavljenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je zoper obsodilni del sodbe, ki je postal pravnomočen, vložil zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe. Uveljavljal je razlog iz čl. 365 tč.1 ZKP ter predlagal, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavi obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje in sodišča druge stopnje ter zadevo vrne v novo odločitev.

Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni utemeljena.

Obsojenčev zagovornik uveljavlja razlog iz čl. 365 tč.1 ZKP, torej da je podana kršitev kazenskega zakona, ker naj bi bil kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega je bil obsojen, kaznivo dejanje.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana, saj so v dejanju, opisanem v izreku sodbe sodišča prve stopnje, podani vsi znaki kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po čl. 177/I KZ RS, ki ga je obsojenec storil, ko je bila njegova prištevnost bistveno zmanjšana. Zagovornik obsojenca pa s tem, ko v zahtevi navaja, da je obsojenec ravnal v silobranu, izpodbija ugotovljeno dejansko stanje ter v zahtevi le ponavlja zagovor obsojenca in tudi navedbe pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje.

V čl. 427 ZKP pa je določen okvir kršitev postopka ali kazenskega zakona v škodo obsojenca, ki predstavlja temelj za vložitev zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe. Razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa v skladu z določilom čl. 427 ZKP ne more biti podlaga za izpodbijanje pravnomočne sodbe z navedenim izrednim pravnim sredstvom.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zato zahtevo obsojenčevega zagovornika za izreden preizkus pravnomočne sodbe zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZKP in KZ SFRJ bivše Jugoslavije so bile v tej sodbi uporabljene v zvezi s čl.4/I Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, štev. 1/91-I).