Sodba IV Ips 50/94 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva zagovornika kaznovanega za sodno varstvo se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Kaznovani je storil prekršek dne 15.3.1992, občinski sodnik za prekrške je izdal odločbo o prekršku dne 3.11.1992, Republiški senat za prekrške pa je o pritožbi zagovornika odločil dne 1.7.1993 in torej ni nastopilo absolutno zastaranje postopka.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno odločbo Republiškega senata za prekrške v Ljubljani je bila potrjena odločba občinskega sodnika za prekrške, s katero je bila kaznovanemu zaradi prekrška po členu 226/I točka 36 ZTVCP izrečena denarna kazen 2.800 tolarjev, na podlagi člena 35 in 39 Zakona o prekrških pa izrečen varstveni ukrep prepovedi vožnje motornih vozil B kategorije za čas 2 mesecev.

Zagovornik kaznovanega, sicer ne izrecno, vendar pa - kot izhaja iz razlogov zahteve za sodno varstvo - uveljavlja kršitev materialne določbe člena 187 točka 3 v zvezi s členom 55 Zakona o prekrških. V zahtevi za sodno varstvo namreč navaja, da je nastopilo absolutno zastaranje postopka za prekršek. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano odločbo razveljavi.

Zahteva za sodno varstvo ni utemeljena.

Zagovornik kaznovanega v zahtevi za sodno varstvo pravilno povzema določila člena 55 Zakona o prekrških, ki urejajo zastaranje postopka za prekrške. Zmotno pa je njegovo stališče, da je v obravnavanem primeru nastopilo absolutno zastaranje postopka. Kaznovani je storil prekršek dne 15.3.1992, občinski sodnik za prekrške je izdal odločbo o prekršku dne 3.11.1992, Republiški senat za prekrške pa je o pritožbi zagovornika, odločil dne 1.7.1993, torej znatno pred potekom absolutnega roka za zastaranje. Odločba Republiškega senata za prekrške torej ni nezakonita, saj niso podani razlogi iz 203. člena Zakona o prekrških. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zato v skladu z določilom 4. odstavka 204. člena navedenega zakona zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno.