Attempted murder conviction upheld; mistake of identity irrelevant due to intent to kill.

Zahteva obs. za izreden preizkus pravnomočne sodbe se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Zmota o osebi je za kazensko pravo brez pomena, saj je bil v konkretnem primeru podan obtoženčev naklep glede odvzema človekovega življenja in zato tudi njegova kazenska odgovornost za umor.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obs. spoznan za krivega kaznivega dejanja poskusa umora po čl. 46/II-I točka 7 KZ RS v zvezi s čl. 19 KZ SFRJ. Za to dejanje je bil obsojen na kazen 13 let zapora, nato pa mu je bila z upoštevanjem pravnomočne kazni izrečena enotna kazen. V izrečeno kazen mu je bil vštet pripor. Plačila stroškov kazenskega postopka je bil obsojenec oproščen.

V svoji laično napisani zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe obsojenec uveljavlja, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno in da mu je bila izrečena prestroga kazen. Predlaga, naj se napadeni sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita ter zadeva vrne temeljnemu sodišču v ponovno sojenje.

Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni utemeljena.

Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le zaradi kršitev materialnega zakona in nekaterih kršitev procesnega zakona (čl. 427 ZKP), ne more pa se vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi neprimernosti izrečene kazni. Zato v tem postopku ni bilo mogoče obravnavati obsojenčevih navedb:

- da je bilo dejansko stanje kot podlaga za pravno opredelitev dejanja po čl. 46/II-I točka 7 KZ RS v zvezi s čl. 19 KZ SFRJ, zmotno ugotovljeno,

- da ni verodostojnih prič in materialnih dokazov,

- da ni bila dokazana njegova kazenska odgovornost,

- da je šlo le za uboj ene osebe, ker ni imel direktnega namena ubiti človeka, temveč ga mogoče samo raniti,

- da pri drugi osebi ne gre za poskus umora, saj je imel v 20 mesecih, ko je bil na prostosti, dovolj časa in priložnosti, da bi jo lahko ubil, pa je ni,

- da je prvič kaznovan, ima pa družino z dvema majhnima otrokoma,

- da je dejanje zelo obžaloval in je sklenil, da ne bo več storil kaznivega dejanja, saj se z njimi uveljavlja le, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno oziroma, da izrečena kazen ni primerna.

Obsojenec tudi nima prav, ko trdi, da je bila kršena določba čl. 27 ustave, ker da ni bila dokazana njegova kazenska odgovornost za očitano mu dejanje. Po omenjeni določbi ustave namreč velja tisti, ki je obdolžen kaznivega ravnanja, za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Obsojenec pa s tem, ko trdi, da ni bila dokazana njegova kazenska odgovornost za očitano mu dejanje, v resnici uveljavlja le, da je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno, ne pa, da bi bila v postopku kršena ustavna domneva nedolžnosti.

Končno pa obsojenec tudi nima prav, ko zmanjšuje pomen svojega dejanja, češ da je le nesrečno naključje hotelo, da je po pomoti zadel drugo osebo, to je moža namesto žene. Taka zmota o osebi (error in persona) je namreč za kazensko pravo brez pomena, saj je bil podan njegov naklep glede odvzema človekovega življenja in zato tudi njegova kazenska odgovornost za umor.

Po povedanem obsojenčeva zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni utemeljena in jo je bilo treba zavrniti (čl. 429 v zvezi s čl. 421 ZKP).

Določbe ZKP prejšnje Jugoslavije so bile v tej odločbi uporabljene v zvezi s čl. 4/I ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).