Sodba I Ips 70/93 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahtevi javnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba spremeni tako, da se obs. iz razloga po 1. točki 350. člena ZKP oprosti obtožbe, da je bila zagrizena nemčurka in članica Kulturbunda in je kot taka uživala za časa okupacije najrazličnejše ugodnosti in koristi ter je bila zadnjih šest mesecev pred osvoboditvijo tudi v službi nemškega svetovalca pri Pokrajinski upravi v Ljubljani, s čemer naj bi storila kaznivo dejanje po 14. členu Uredbe o vojaških sodiščih.

[JEDRO]

Navedba, da je bila obsojenka "zagrizena nemčurka", je lahko le označevanje notranje privrženosti obtoženke ideji o majorizaciji nemštva nad slovenskim, ne pa sestavina kaznivega dejanja. Tudi samo članstvo v kulturbundu ne pomeni kaznivo dejanje po 14. členu uredbe o vojaških sodiščih.

[OBRAZLOŽITEV]

S pravnomočno sodbo, navedeno v uvodu, je bila obsojena zaradi kaznivega dejanja po 14. členu Uredbe o vojaških sodiščih na 5 let odvzema svobode s prisilnim delom, na izgubo državljanstva ter na zaplembo vse imovine.

Javni tožilec Republike Slovenije je zoper pravnomočno sodbo vložil v korist obsojenke zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja, da je podana kršitev 14. člena Uredbe o vojaških sodiščih na način iz 1. točke 365. člena ZKP. Predlaga, naj se pravnomočna sodba tako spremeni, da se obsojenka iz razloga po 1. točki 350. člena ZKP oprosti obtožbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

V izreku izpodbijane pravnomočne sodbe ob navajanju pravne opredelitve iz 14. člena uredbe o vojaških sodiščih ni navedeno, katera izmed oblik kaznivega dejanja, ki so zajete v tej določbi, naj bi bila v danem primeru izražena. Senat vrhovnega sodišča je ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti spoznal, da iz dejanja, kakršno je opisano v izreku sodbe, sploh ne izhaja noben znak kaznivega dejanja iz omenjene določbe. Kar zadeva navedbo, da je bila obsojenka "zagrizena nemčurka", pravzaprav sploh ne gre za navajanja dejanja, marveč le za označevanje notranje privrženosti obsojenke ideji o majorizaciji nemštva nad slovenstvom, le-to pa sploh ne more veljati za sestavino kaznivega dejanja. Tudi trditev v izreku - za katero, kakor je videti iz obrazložitve izpodbijane pravnomočne sodbe, niti ni bilo na razpolago nobenega neposrednega in trdnega dokaza - da je bila obsojenka članica Kulturbunda, sama po sebi ne more biti podlaga za pravno opredelitev po 14. členu uredbe o vojaških sodiščih. Namreč, po tej določbi se je kot kaznivo dejanje štelo samo pripadništvo oboroženim formacijam v službi sovražnika, za Kulturbund pa v opisu dejanja ni izraženo, da bi bila organizacija take vrste, zato tudi golo članstvo obsojenke v tej organizaciji ne more pomeniti kaznivo dejanje. Iz besedila omenjene določbe, da storijo kaznivo dejanje tudi "vsi tisti, ki služijo sovražniku v kakršnemkoli pogledu - kot špijoni, ovaduhi, kurirji, agitatorji in podobno", jasno izhaja, da ne more biti storilec kaznivega dejanja oseba, ki jo je sovražnik zaposloval, če pri tem ni sodelovala pri sovražnikovih agresivnih dejanjih zoper domače prebivalstvo. Ker ob navedbi v izreku sodbe, da je bila obsojenka v službi nemškega svetovalca pri pokrajinski upravi v Ljubljani, ne izhaja, da je pri tem storila karkoli v škodo domačega prebivalstva, tudi v tem delu znaki kaznivega dejanja niso podani. In končno, tudi v zvezi z navedbami v izreku, da je obsojenka uživala za časa okupacije najrazličnejše ugodnosti in koristi, je treba prav tako ugotoviti, da s tem ni prikazana nobena taka dejavnost, ki bi lahko pomenila kaznivo dejanje.

Glede na to, da iz dejanja obsojenke, kakršno je opisano v izreku pravnomočne sodbe, ne izhajajo znaki kaznivega dejanja, je bilo treba zahtevi za varstvo zakonitosti kot utemeljeni ugoditi in v skladu z določbo 1. odstavka 422. člena ZKP to sodbo spremeniti tako, da se obsojenka iz razloga po 1. točki 350. člena ZKP oprosti obtožbe.