Sklep I Ips 243/93 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva obsojenega za izredno omilitev kazni se zavrne.

[JEDRO]

Obsojenčev namen, da si na prostosti uredi življenje, se ne more upoštevati kot nova bistvena olajševalna okoliščina.

[OBRAZLOŽITEV]

Obsojeni je bil s sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 166. člena KZ RS ter mu je bila izrečena zaporna kazen. Ob upoštevanju prejšnjih pravnomočnih sodb mu je bila izrečena enotna kazen.

Obsojeni je vložil zahtevo za izredno omilitev kazni. V njej je uveljavil, da ga prestajanje kazni spravlja v obup, da ima železno voljo postaviti se na lastne noge in oditi v tujino, kjer ima resno prijateljico, v planinski koči njenih staršev pa bi se zaposlil kot kuhar.

Zahteva za izredno omilitev kazni ni utemeljena.

Po 412. členu ZKP je omilitev pravnomočno izrečene kazni dovoljena, če se po pravnomočnosti sodbe pokažejo okoliščine, ki jih ni bilo, ko se je sodba izrekala, ali so bile, pa sodišče zanje ni vedelo, ki pa bi očitno pripeljale do milejše obsodbe.

Obsojencu se lahko verjame, da mu prestajanje kazni v KPD ne more biti prijetno, vendar je izrečena enotna kazen 4 let in 6 mesecev zapora posledica izreka takšne kazni, pri čemer je sodišče pri izreku kazni upoštevalo, da je obsojenec specialni povratnik, samo prestajanje kazni pa ni možno upoštevati kot olajševalno okoliščino na strani obsojenca. Isto velja za njegove namene, kako si bo na prostosti uredil življenje, njegove tovrstne namere glede odhoda v tujino, kjer naj bi se v planinski koči zaposlil kot kuhar, pa lahko kažejo na nameravano pošteno življenje, vendar se ne morejo upoštevati kot nova bistvena olajševalna okoliščina.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da ni zakonskih pogojev za izredno omilitev kazni, zato je obsojenčevo zahtevo zavrnilo v skladu z določilom 7. odstavka 414. člena ZKP.