Sklep I Ips 182/92 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva staršev obsojenega za izredno omilitev kazni se zavrne.

[JEDRO] Sodišču so bile že ob izrekanju kazni znane vse okoliščine, ki jih obsojenčeva starša uveljavljata v zahtevi, saj jih je tudi upoštevalo kot olajševalne okoliščine, zato je vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podani zakonski pogoji za izredno omilitev kazni.

[OBRAZLOŽITEV] Z uvodoma navedenima sodbama je bil obs. spoznan za krivega kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po 2. odstavku 96. člena KZ RS. Izrečena mu je bila zaporna kazen. Starša obs. sta v korist obsojenega sina vložila zahtevo za izredno omilitev kazni. V njej sta uveljavila, da je imel obsojenec težko otroštvo, moral je živeti pri teti, ker sta starša odšla v tujino, pa tudi sicer obsojenec ni slab mož in oče. Iz teh razlogov sta predlagala, da se obsojencu izrečena kazen zniža. Zahteva za izredno omilitev kazni ni utemeljena. Po 412. členu ZKP je omilitev pravnomočno izrečene kazni dovoljena, če se po pravnomočnosti sodbe pokažejo okoliščine, ki jih ni bilo, ko se je sodba izrekala, ali so bile, pa sodišče zanje ni vedelo, ki pa bi očitno pripeljale do milejše obsodbe. Sodišču so bile že ob izrekanju kazni znane vse okoliščine, ki jih obsojenčeva starša uveljavljata v zahtevi. Ti podatki so tudi razvidni iz anamnestičnih podatkov v izvidu izvedenca psihiatrične stroke, sodišče pa jih je upoštevalo kot olajševalne okoliščine na strani obsojenca, kar je razvidno iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in sodbe sodišča druge stopnje. Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podani zakonski pogoji za izredno omilitev kazni, zato je zahtevo obsojenčevih staršev v skladu z določilom 7. odstavka 414. člena ZKP zavrnilo.