Sodba IV Ips 49/93 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva zagovornika kaznovanega za sodno varstvo se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO] Zahteve za sodno varstvo ni mogoče vlagati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Da gre pri kaznovanem za nevarnega voznika, izhaja iz prepričljivih ugotovitev, da je vozil pod vplivom alkohola po magistralni cesti v času, ko je bil promet zelo gost.

[OBRAZLOŽITEV] Občinska sodnica za prekrške je z odločbo spoznala kaznovanega za odgovornega za prekršek po čl. 226/I točka 28 ZTVCP in ga kaznovala s denarno kaznijo, izrekla pa mu je tudi varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas dveh mesecev. Republiški senat za prekrške je z uvodoma navedeno odločbo zagovornikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno in potrdil odločbo organa prve stopnje. V zahtevi za sodno varstvo zagovornik uveljavlja, da dejansko stanje ni bilo popolno in pravilno ugotovljeno, zaradi česar so bili nepravilno uporabljeni materialni predpisi ter predlaga, naj se odločbi o prekršku prve in druge stopnje v celoti, ali vsaj glede izrečenega varstvenega ukrepa, razveljavita in zadeva pošlje organu prve stopnje v novo odločitev. Zahteva za sodno varstvo ni utemeljena. Po spremenjenih določbah čl. 203 zakona o prekrških, ki so bile uveljavljene s 24.2.1990 (Uradni list SRS št. 5/90), zahteve za sodno varstvo ni mogoče več vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato ni bilo mogoče obravnavati zagovornikove trditve, da dejansko stanje ni bilo popolno in pravilno ugotovljeno. Glede na to, da zagovornik v nadaljnjem izpodbija tudi primernost izrečenega varstvenega ukrepa, češ da gre pri kaznovanem za starejšo osebo, ki še nikoli ni storila prekrška, tudi na cesti ne, čeprav je že dolgoletni voznik avtomobila, pa mu je treba povedati, da tudi to ni razlog, ki bi se smel uveljavljati z zahtevo za sodno varstvo, ki je namenjena le uveljavljanju kršitev materialnega zakona in nekaterih kršitev procesnega zakona (že navedeni čl. 203 zakona o prekrških). Da ne gre pri tem niti za kršitev materialnega zakona, ki jo zagovornik smiselno uveljavlja s sklicevanjem na zakon (čl. 39/II zakona o prekrških), po katerem se varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila sme, ne pa mora izreči, pa izhaja iz prepričljivih ugotovitev v napadeni odločbi, da gre pri kaznovanem za nevarnega voznika, saj je vozil pod vplivom alkohola po magistralni cesti v času, ko je bil promet zelo gost. Po povedanem zahteva za sodno varstvo ni utemeljena in jo je bilo treba zavrniti (čl. 204/IV zakona o prekrških).