Sodba IV Ips 32/93 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva zagovornika kaznovanega za sodno varstvo se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO] Z zahtevo za sodno varstvo ni moč uveljavljati zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Dejstvo, da je kaznovani prejel odločbo organa 2. stopnje kasneje, kot je bilo odločeno na seji senata, ne pomeni kršitve zakona o prekrških.

[OBRAZLOŽITEV] Z odločbo Republiškega senata za prekrške v Ljubljani je bila potrjena odločba Občinskega sodnika za prekrške, s katero je bil kaznovani spoznan za odgovornega prekrškov po 5. točki 1. odstavka v zvezi z 2. odstavkom 227. člena ZTVCP in po 36. točki 1. odstavka 226. člena ZTVCP. Izrečena mu je bila enotna denarna kazen in varstveni ukrep prepovedi vožnje motornih vozil B kategorije za čas enega meseca. Zagovornik kaznovanega je vložil zahtevo za sodno varstvo. V zahtevi je uveljavil, da kaznovani omenjenih dveh prekrškov ni storil oziroma mu v teku postopka nista bila dokazana. Poleg tega iz odločbe drugostopnega organa izhaja, da bi naj bilo v zadevi odločeno na seji dne 3.3.1993, kaznovani pa je odločbo prejel šele 9.6.1993, kar naj bi predstavljalo kršitev zakona. Zagovornik je predlagal, da vrhovno sodišče razveljavi odločbo o prekršku prve in druge stopnje ter kaznovanega oprosti odgovornosti za očitane prekrške, podrejeno pa razveljavi in celotno zadevo odstopi prvostopnemu oziroma drugostopnemu organu v ponovno odločanje. Zahteva za sodno varstvo ni utemeljena. Zagovornik v svoji zahtevi glede obeh prekrškov, za katere je bil kaznovani spoznan za odgovornega, uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Ta razlog za uveljavitev zahteve za sodno varstvo je bil v 203. členu zakona o prekrških z zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o prekrških (Uradni list SRS št. 5 z dne 16.2.1990) s 14. členom tega zakona odpravljen. Tako v postopku za sodno varstvo razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja od uveljavitve novele zakona ni možno več uveljavljati. Kršitev določb zakona o prekrških tudi ni podana s tem, da je kaznovani prejel odločbo organa druge stopnje kasneje, kot je bilo odločeno na seji senata. Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da zahteva za sodno varstvo ni utemeljena, zato jo je v skladu s 4. odstavkom 204. člena zakona o prekrških zavrnilo.