Sklep I Ips 149/2009 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahtevi obtoženega S.B. in njegove zagovornice se zavržeta.

[JEDRO]

Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti takrat, ko postane sodba formalno in materialno pravnomočna glede vseh delov sodbe.

Soobtožencem ni mogoče naložiti, da nerazdelno plačajo znesek, ki ustreza premoženjski koristi.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrožno sodišče v Krškem je dne 27.11.2007 s sodbo obtožene S.B., M.K. in A.S. spoznalo za krive kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po drugem in prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter S.B. in M.K. izreklo kazen pet let zapora, A.S. pa z uporabo omilitvenih določil kazen dve leti zapora. V izrečene kazni je obtožencem vštelo čas prebit v priporu oziroma hišnem priporu. Obsojenega P.T. pa je spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196.

člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo v trajanju treh let. Na podlagi določbe četrtega odstavka 196. člena KZ je odvzelo zaseženo mamilo heroin. Na podlagi določb 95. in 96. člena KZ je obtoženim S.B., M.K. in A.S. izreklo odvzem premoženjske koristi v višini 3.789,02 EUR ter odločilo, da jo morajo obtoženci nerazdelno plačati v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da sta obtožena M.K. in S.B. dolžna plačati vsak eno tretjino stroškov postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92.

člena ZKP ter povrniti potrebne izdatke in nagrado zagovornikov po uradni dolžnosti, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ter plačati vsak na 500,00 EUR odmerjeno povprečnino. Obtoženega A.S. in obsojenega P.T. je na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Obtoženemu R.Ž. je s sklepom za kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po prvem in drugem odstavku 196. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 16. člena KZ, na podlagi 65. člena KZ izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti ter odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka bremenijo proračun.

Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo in sklepom z dne 11.12.2008 odločilo, da se pritožbam obtoženega M.K. in njegovega zagovornika ugodi v celoti, pritožbam zagovornikov obtoženih S.B. in A.S. pa delno ugodi. Glede navedenih obtožencev je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbah o krivdi, pravni opredelitvi in kazni tako, da je obtoženega M.K. iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, obtožena S.B. in A.S. pa spoznalo za kriva kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena v zvezi s 25.

členom KZ. Obtoženemu S.B. je izreko kazen dve leti zapora, obtoženemu A.S. pa kazen eno leto in tri mesece zapora. Ob delni ugoditvi pritožbi okrožnega državnega tožilca in po uradni dolžnosti je razveljavilo sklep, s katerim je bil obtoženemu R.Ž. izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po 65. členu KZ ter odločbi o odvzemu premoženjske koristi in stroških postopka za obtožene S.B., A.S. in R.Ž. in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem je pritožbe okrožnega državnega tožilca, obtoženega S.B., njegovih zagovornikov, zagovornika obtoženega A.S. in zagovornice obtoženega P.T. zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenega P.T. je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in plačila sodne takse.

2. Zoper takšno odločbo sta obtoženi S.B. in njegova zagovornica vložila zahtevi za varstvo zakonitosti. Obsojenec zahtevo vlaga iz razloga kršitve kazenskega zakona in kršitve ZKP, zagovornica pa iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP ter predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in pravnomočno sodbo spremeni tako, da S.B. oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ali za spremembo sodbe v odločbi o kazenski sankciji.

3. Zahtevi za varstvo zakonitosti nista dovoljeni.

4. Po prvem odstavku 420. člena ZKP se sme zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahteva za varstvo zakonitosti v primerih, naštetih v točkah 1 do 3 istega odstavka. Zahtevo za varstvo zakonitosti je tako mogoče vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo praviloma šele potem, ko je kazenski postopek v zadevi pravnomočno končan. Izjema od tega pravila je predpisana v četrtem odstavku 420. člena ZKP, ki dovoljuje vložitev zahteve za varstvo zakonitosti pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom zoper pravnomočno odločbo o odreditvi ali podaljšanju pripora.

5. Pogoj za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je tako pravnomočnost sodne odločbe v materialnem in formalnem smislu. V obravnavanem primeru je bila z odločbo sodišča druge stopnje delno razveljavljena odločba sodišča prve stopnje tudi za obtoženega B., in sicer v odločbah o odvzemu premoženjske koristi in o stroških kazenskega postopka. Po določbi šestega odstavka 392. člena ZKP lahko sodišče druge stopnje sicer razveljavi tudi delno sodbo sodišča prve stopnje, če spozna, da se dajo posamezni deli razveljaviti in izločiti brez škode za pravilno razsojo, vendar pa nerazveljavljeni deli sodbe tako postanejo na podlagi prvega odstavka 129. člena ZKP pravnomočni in praviloma tudi izvršljivi, če je pravnomočni obsodilni del sodbe mogoče izvršiti, ker so izrečene pravnomočna kazenska sankcija ali morebitne druge odločbe. Le v primerih, ko del sodbe postane pravnomočen in tudi izvršljiv, je mogoče šteti, da je kazenski postopek v tem delu tudi pravnomočno končan (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 457/2006). S sodbo sodišča druge stopnje je postala sodba v potrjenem in spremenjenem delu materialno pravnomočna, ne pa tudi formalno pravnomočna. Sodišče druge stopnje je namreč razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v odločbah o premoženjski koristi in o stroških kazenskega postopka.

6. Po določbi prvega odstavka 499. člena ZKP se premoženjska korist, ki je bila dosežena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, ugotavlja v kazenskem postopku po uradni dolžnosti. Odvzem premoženjske koristi sme sodišče izreči v sodbi, s katero spozna obtoženca za krivega, v sklepu o sodnem opominu ali v sklepu o vzgojnem ukrepu ter v sklepu, s katerim izreče varnostni ukrep iz 64. ali 65. člena KZ (prvi odstavek 503. člena ZKP). Sodišče prve stopnje je premoženjsko korist naložilo v plačilo obtožencem "nerazdelno" (v obrazložitvi sodbe je zapisalo, da dokazni postopek ni dal osnove za gotov zaključek, koliko zaslužka od prodane droge si je vsak od obtožencev zadržal oziroma koliko mu je pripadlo). Ni uporabilo določbe 501. člena ZKP, po kateri sodišče odmeri znesek premoženjske koristi po prostem preudarku, če bi bilo njeno ugotavljanje zvezano z nesorazmernimi težavami, ali če bi se zaradi tega postopek preveč zavlekel (če si je več soobtožencev pridobilo premoženjsko korist, se mora znesek premoženjske koristi po prostem preudarku odmeriti za vsakega posebej in soobtožencem ni mogoče naložiti, da nerazdelno plačajo znesek, ki ustreza premoženjski koristi - mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, str. 1058). Ob spremembi sodbe za obtoženega B., v kateri je obtoženca spoznalo za krivega (prvi odstavek 503. člena ZKP) in ugotovilo, da je storil kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ ter mu izreklo kazen, določbe 501. člena ZKP ni uporabilo niti višje sodišče, ampak je odločbo o premoženjski koristi razveljavilo. Prvostopenjsko sodbo pa je razveljavilo še v odločbi o stroških kazenskega postopka. Tudi o stroških postopka in o tem kdo jih je dolžan plačati odloči sodišče v sodbi (prvi odstavek 93. člena ZKP).

7. Ker je bila tako sodba razveljavljena v odločbah o odvzemu premoženjske koristi in o stroških postopka, ki sta tudi sestavni del obsodilne sodbe (5. in 7. točka prvega odstavka 359. člena ZKP), sodbe kot celote ni mogoče izvršiti. Zahteva za varstvo zakonitosti zoper izpodbijano sodbo ni dovoljena, ker je zahtevo mogoče vložiti takrat, ko postane sodba formalno in materialno pravnomočna glede vseh delov sodbe. Temu kriteriju pa v obravnavani zadevi ni zadoščeno.

8. Po navedenem je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP zahtevi obtoženega S.B. in njegove zagovornice za varstvo zakonitosti zavrglo kot nedovoljeni.