Sodba IV Ips 16/2009 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba Okrajnega sodišča v Kopru PR-1226/2006 z dne 1.12.2008, v zvezi s plačilnim nalogom Postaje prometne policije Koper z dne 8.6.2006 spremeni tako, da se postopek zoper K.P., zaradi prekrška po petem v zvezi s prvim odstavkom 83. člena Zakona o varnosti cestnega prometa, ustavi. II. Stroški postopka bremenijo proračun.

[JEDRO] Ker je od zadnjega dejanja organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška, poteklo več kot dve leti, je kazenski pregon zastaral.

[OBRAZLOŽITEV] A. 1. K.P. je bila s plačilnim nalogom Postaje prometne policije Koper spoznana za odgovorno storitve prekrška po petem v zvezi s prvim odstavkom 83. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1). Izrečena ji je bila globa 20.000 SIT. Kršiteljica je zoper navedeni plačilni nalog pravočasno vložila zahtevo za sodno varstvo, katero je Okrajno sodišče v Kopru s sodbo PR-1226/2006 z dne 1.12.2008 zavrnilo kot neutemeljeno. 2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovna državna tožilka zaradi kršitve materialnih določb Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Ugotavlja, da je od zadnjega dejanja organa pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška, to je od pridobitve seznama vodenih postopkov o prekršku za K.P. dne 25.7.2006, do izdaje sodbe dne 1.12.2008, poteklo več kot dve leti, kar upoštevaje določbe prvega in tretjega odstavka 42. člena ZP-1 pomeni, da je kazenski pregon zastaral. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugotovi, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena in ravna skladno s prvim odstavkom 426. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). 3. Zahteva vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena ZKP vročena storilki prekrška, ki je v odgovoru nanjo navedla, da je utemeljena in predlagala, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi. B. 4. Po prvem odstavku 42. člena ZP-1 postopek o prekršku ni dopusten, če pretečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen (t.i. relativno zastaranje postopka o prekršku). Skladno s tretjim odstavkom istega člena zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška. Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar pa postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za (relativno) zastaranje postopka o prekršku (t.i. absolutno zastaranje postopka o prekršku). 5. Pravilna je ugotovitev zahteve, da je v obravnavani zadevi postopek o prekršku oziroma pregon prekrška relativno zastaral. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da je Okrajno sodišče v Kopru, zadnje procesno dejanje, ki je merilo na pregon storilke K.P., opravilo 25.7.2006, ko je pridobilo seznam vodenih postopkov o prekršku zoper K.P. S tem dejanjem je začel znova teči dvoletni relativni zastaralni rok za pregon prekrška. Naslednje dejanje organa, pristojnega za postopek o prekršku, ki je merilo na pregon K.P., pa je bilo opravljeno po preteku dvoletnega roka dne 1.12.2008, ko je sodišče odločilo o zahtevi za sodno varstvo. V tej zadevi o prekršku je torej pred odločanjem sodišča že dne 25.7.2008 nastopilo relativno zastaranje postopka o prekršku, zato bi moralo sodišče po 3. točki 156. člena ZP-1, ki se sledeč tretjemu odstavku 59. člena ZP-1 uporablja tudi v postopku z zahtevo za sodno varstvo, postopek o prekršku ustaviti. 6. Ob ugotovljeni kršitvi je Vrhovno sodišče zahtevi vrhovne državne tožilke ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo v skladu s 426. členom ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilko K.P. ustavilo. Ker je bil postopek ustavljen, na podlagi četrtega odstavka 144. člena ZP-1 v zvezi s 148. členom ZP-1, stroški postopka bremenijo proračun.