Sodba IV Ips 94/2008 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijana odločba spremeni tako, da se:

- postopek zoper pravno osebo A.d.o.o., Republika Srbija, ustavi in stroški tega dela postopka obremenjujejo proračun; - v ostalem pa se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

[JEDRO]

Okvir hitrega postopka o prekršku, v katerem je izdan plačilni nalog, je najkasneje s tem dejanjem prekrškovnega organa zamejen in ga v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo ni dopustno širiti na druge osebe, ki jih izdani plačilni nalog ne zajema.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Z uvodoma navedenim plačilnim nalogom Postaje prometne policije Ljubljana (prekrškovni organ) je bil V.S. spoznan za odgovornega storitve prekrška po sedmem v zvezi s tretjim odstavkom 115. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1). Izrečeni sta mu bili globi 4.000 EUR in 400 EUR. Okrajno sodišče v Grosupljem je s sodbo z dne 22.7.2008 delno ugodilo zahtevi storilca za sodno varstvo in izpodbijani plačilni nalog spremenilo tako, da je spoznalo pravno osebo A.d.o.o in V.S. kot odgovorno osebo za odgovorna prekrška po sedmem v zvezi s tretjim odstavkom 115. člena ZVCP-1 ter jima izreklo globo pravni osebi 4.000 EUR, odgovorni osebi pa 400 EUR.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec dr. Z.F. Navaja, da je bil postopek o prekršku, ki je tekel na podlagi izdanega plačilnega naloga, začet le zoper V.S., zato je sodišče nedopustno razširilo postopek še na pravno osebo A.d.o.o. ter s tem storilo bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 5. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (ZP-1) v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1. Poleg tega navaja, da bi moralo biti v razlogih sodbe pojasnjeno, zakaj V.S. odgovarja za prekršek v svojstvu odgovorne osebe in v kateri izvršitveni obliki iz drugega odstavka 15. člena ZP-1. Ker sodba teh razlogov nima, je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Sodišče ni presodilo vseh pravno pomembnih navedb zahteve za sodno varstvo (drugi odstavek 167. člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1), zlasti ne trditev, da ni podlage za kaznovanje odgovorne osebe. Iz opisa dejanskega stanja in razlogov sodbe glede položaja V.S. pri pravni osebi izhaja le ugotovitev, da je bil voznik tovornjaka, s katerim je bil storjen obravnavani prekršek, kar še ne pomeni, da je odgovorna oseba. Glede na prvi odstavek 15. člena ZP-1 manjkajo zlasti razlogi o tem, kakšno dodatno pooblastilo poleg upravljanja z vozilom naj bi V.S. imel pri pravni osebi. Vrhovni državni tožilec poleg tega navaja, da je iz opisa dejanskega stanja prekrškovnega organa razvidno, da je bila kot pravna podlaga za kaznovanje voznika prevoznega sredstva kot odgovorne osebe uporabljena določba drugega odstavka 92. člena ZP-1, kar je napačno. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo glede pravne osebe A.d.o.o. spremeni tako, da postopek o prekršku ustavi, glede odgovorne osebe V.S. pa sodbo razveljavi in zadevo vrne Okrajnemu sodišču v Grosupljem v novo odločanje.

B-I.

3. Odločanje o zahtevi za sodno varstvo predstavlja (praviloma) edino stopnjo sodnega varstva v hitrem postopku o prekršku, obenem pa gre za odločanje o pravnem sredstvu zoper plačilni nalog (oziroma odločbo) prekrškovnega organa. Odločanje sodišča v tem postopku je omejeno zlasti (pred novelo ZP-1E pa izključno) na uveljavljane razloge zahteve za sodno varstvo in je po svoji naravi instančno (sodba Vrhovnega sodišča IV Ips 23/2007 z dne 18.11.2008). Pravilno je zato stališče zahteve, da je okvir hitrega postopka, v katerem je bil ob pogojih prvega odstavka 57. člena ZP-1 izdan plačilni nalog, najkasneje s tem dejanjem prekrškovnega organa po subjektivni (in objektivni) plati zamejen oziroma da ga v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo ni dopustno širiti na druge (pravne ali fizične) osebe, ki jih izdani plačilni nalog ne zajema. To pomeni, da se sodba o zahtevi za sodno varstvo sme nanašati samo na pravno oziroma fizično osebo (subjektivna identiteta) in samo na prekršek (objektivna identiteta), zoper katero oziroma zaradi katerega je bil izdan plačilni nalog (odločba) v hitrem postopku. Postopek z zahtevo za sodno varstvo predstavlja nadaljevanje hitrega postopka, ki se začne po uradni dolžnosti ali z vložitvijo pisnega predloga upravičenih predlagateljev (prvi odstavek 50. člena ZP-1). V fazi odločanja o pravnem sredstvu pa postopka o prekršku ni mogoče "nadaljevati" zoper osebo, zoper katero se sploh ni začel in ki do te faze v postopku ni sodelovala oziroma niti ni imela možnosti sodelovati.

4. Podlaga za ugotovitev, zoper katero osebo je bil začet hitri postopek, so podatki o kršitelju, ki v skladu z drugim odstavkom 57. člena ZP-1 predstavljajo del vsebine plačilnega naloga. Kršitelja se po tej določbi označi z osebnim imenom, EMŠO (če je fizična oseba tujec, pa z rojstnimi podatki), državljanstvom in naslovom stalnega oziroma začasnega prebivališča. Za odgovorno osebo se navede tudi zaposlitev, za pravno osebo pa ime in sedež ter matična številka. V obravnavani zadevi je Postaja prometne policije Ljubljana izdala izpodbijani plačilni nalog na kraju prekrška na vnaprej pripravljenem obrazcu ter ga takoj vročila V.S., ki je upravljal s tovornim vozilom, s katerim je bil storjen očitani prekršek. V rubriki "kršitelj" je prekrškovni organ na mestu, ki je predvideno za ime in priimek fizične osebe (oziroma naziv pravne osebe) zapisal edino ime V.S., v nadaljevanju pa navedel podatke o njegovem rojstnem kraju, državljanstvu in zaposlitvi v družbi A.d.o.o. Tudi na naslednjem mestu te rubrike, ki je namenjena zapisu prebivališča fizične osebe (oziroma sedeža pravne osebe), so označeni le podatki V.S. V naslednji rubriki obrazca plačilnega naloga "podatki o prekršku", je dvakrat zapisana pravna opredelitev prekrška po sedmem v zvezi s tretjim odstavkom 115. člena ZVCP-1 in za dvakrat izrečena globa, in sicer 4.000 EUR in 400 EUR.

5. Glede na vsebino opisa dejanskega stanja, ki je bil v skladu s šestim odstavkom 57. člena ZP-1 predložen sodišču skupaj z zahtevo za sodno varstvo, prekrškovni organ očitno šteje, da je bil v tej zadevi izveden enoten postopek zoper pravno osebo (globa 4.000 EUR je v sedmem odstavku 115. člena ZVCP-1 predpisana za prekršek pravne osebe) in voznika, zaposlenega pri tej pravni osebi. Vendar pa takšno sklepanje glede na povzeto označitev kršitelja v plačilnem nalogu ni utemeljeno. Vrhovni državni tožilec zato pravilno navaja, da je sodišče z izpodbijano sodbo v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo spoznalo za odgovorno tudi pravno osebo A.d.o.o., zoper katero glede na izdani plačilni nalog postopek o prekršku pred prekrškovnim organom ni bil začet. Takšno ravnanje predstavlja bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 5. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1. Vrhovno sodišče je zato izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper pravno osebo A. d.o.o., B., ustavilo in v skladu s četrtim odstavkom 144. člena ZP-1 odločilo, da stroški ustavljenega dela postopka bremenijo proračun.

B-II.

6. V zvezi z obsegom presoje in obrazložitve sodbe, izdane v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo, je Vrhovno sodišče v zadevi IV Ips 30/2007 z dne 20.9.2007 že presodilo, da je sodišče ob smiselni uporabi drugega odstavka 167. člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena tega zakona dolžno oceniti relevantne navedbe zahteve. Če tega ne stori, je podana (relativno) bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1. V tej sodbi je Vrhovno sodišče razlikovalo (podrobneje tudi v sodbi IV Ips 106/2008 z dne 16.1.2009) med položajem, ko sodišče v sodbi o zahtevi za sodno varstvo ne presodi vseh navedb zahteve, in položajem, ko "sodba nima razlogov", ki ga (poleg ostalih) kot absolutno bistveno kršitev določb postopka določa 8. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1. Po teh stališčih se v okviru 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 presoja le tiste očitke zahteve za varstvo zakonitosti, ki se nanašajo na odločilna dejstva, o katerih ni zavzel stališča niti prekrškovni organ niti sodišče.

7. Očitek zahteve za varstvo zakonitosti, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj je bil V.S. spoznan za odgovornega storitve obravnavanega prekrška kot odgovorna oseba in v kateri izvršitveni obliki iz drugega odstavka 15. člena ZP-1, je Vrhovno sodišče glede na navedeno štelo kot uveljavljanje bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 167. člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1. Vendar pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da storilec V.S. v zahtevi za sodno varstvo ni uveljavljal, da v pravni osebi nima statusa odgovorne osebe, temveč le (na več mestih), da je bil nepravilno obravnavan kot pravna oseba oziroma da ne razume, kako mu je bila lahko kot zgolj zastopniku izrečena globa, ki je predpisana za pravno osebo. V zahtevi za sodno varstvo je tako med drugim navedeno tudi, da "največ kar bi lahko bilo, bi lahko bila izrečena globa kot odgovorni osebi". Stališče zahteve za varstvo zakonitosti, da kot odgovorno osebo pravne osebe ni mogoče obravnavati kršitelja, ki zgolj upravlja z vozilom, s katerim je bil storjen prekršek oziroma ki pri pravni osebi nima nikakršnih drugih pooblastil, je na abstraktni ravni pravilno. Vendar pa v obravnavani zadevi storilec tega vprašanja ni dovolj konkretno problematiziral. Sodišče zato ni ravnalo nezakonito, ko plačilnega naloga prekrškovnega organa glede statusa V.S. kot odgovorne osebe oziroma glede obsega njegovih pooblastil pri pravni osebi ni (po uradni dolžnosti) podrobneje preizkušalo in obrazlagalo. Očitek bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 167. člena ZP-1 zato ni utemeljen. Vrhovni državni tožilec ta očitek sicer (ne povsem jasno in konkretizirano) uveljavlja tudi v zvezi s plačilnim nalogom prekrškovnega organa, vendar pa zakon (drugi odstavek 57. člena ZP-1) za to obliko odločbe v hitrem postopku o prekršku obrazložitve ne zahteva.

8. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti poleg tega navaja, da je iz opisa dejanskega stanja prekrškovnega organa razvidno, da je bila kot pravna podlaga za kaznovanje voznika prevoznega sredstva kot odgovorne osebe uporabljena določba drugega odstavka 92. člena ZP-1. V zvezi s tem ima zahteva prav, da temelj odgovornosti odgovorne osebe predstavljajo določbe 13. in 15. člena ZP-1 ter 89. točke prvega odstavka 23. člena ZVCP-1. Drugi odstavek 92. člena ZP-1 določa, da je tisti, ki je upravljal vozilo, s katerim je bil storjen prekršek, zastopnik obdolžene pravne osebe in je izključno procesne narave. Ta določba vozniku daje podlago za veljavno nastopanje v postopku na strani pravne osebe in ima tako cilj omogočiti izvedbo postopka o prekršku zoper tujo pravno osebo. Vendar pa je na to vprašanje (ne da bi bilo v zahtevi za sodno varstvo izrecno uveljavljano) pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje, zato zahteva tudi v tem delu ni utemeljena.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti v tem delu zavrnilo (425. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).