Sodba XI Ips 5/2009 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

[JEDRO]

Zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora na podlagi naloga po Zakonu o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije ni dovoljena.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 28.12.2008 zoper privedenega E.T., državljana Republike Slovenije in Republike Bosne in Hercegovine, na podlagi drugega odstavka 23. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije, v zvezi s 1. točko prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), odredila pripor v zvezi z izdanim Evropskim nalogom za prijetje in predajo (v nadaljevanju nalog), ki ga je izdalo Sodišče v Aquili, Italija zaradi izvedbe kazenskega postopka zaradi kaznivega dejanja neupravičenega prometa in proizvodnje z mamili po 110. členu KZ Italije. Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 31.12.2008 pritožbo zagovornikov kot neutemeljeno zavrnil.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep so obsojenčevi zagovorniki dne 7.1.2009 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri navajajo, da je sklep o odreditvi pripora nezakonit, zaradi kršitve pravic obdolženca, spregleda 192. člena ZKP, ki določa restriktivno uporabo posegov v človekovo svobodo, in nepravilne ocene sodišča o obsojenčevi begosumnosti.

3. Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec dr. Z.F. in Vrhovnemu sodišču predlagal, naj zahtevo zavrže kot nedovoljeno, saj sklepa o odreditvi pripora v postopku predaje po prevladujoči sodni praksi ni dopustno izpodbijati v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.

4. Zagovorniki se v izjavi z dne 19.1.2009 ne strinjajo s stališčem vrhovnega državnega tožilca in ostajajo pri razlagi zakona, da je zahteva za varstvo zakonitosti glede odreditve pripora v postopku predaje povsem v skladu z veljavno zakonodajo.

B.1 5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti vrhovno sodišče uvodoma poudarja:- da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 424.

člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva - tako materialno kot procesno pravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih le ne poimensko navesti; - da je Vrhovno sodišče pri odločanju o pripornih zadevah na podlagi Zakona o evropskem nalogu za prijetje in predajo (ZENPP, Uradni list RS, št. 37/2004) že v nekaj svojih odločbah (npr.

I Ips 123/2005 z dne 19.5.2005 in ostalih) presodilo, da zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora na podlagi naloga (22. člen) ni dovoljena; - da je Vrhovno sodišče tudi v sklepu I Ips 327/2008 z dne 25.9.2008 presodilo, da zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora na podlagi naloga po Zakonu o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU, Uradni list RS, št. 102/2007), ki se je začel uporabljati 24.2.2008, ni dovoljena. Zakon ureja sodelovanje v kazenskih zadevah med pristojnimi organi Republike Slovenije in drugih držav članic Evropske unije (EU).

Z uveljavitvijo tega zakona je prenehal veljati ZENPP, ki je doslej urejal postopek prijetja in predaje obdolžencev in obsojencev na podlagi evropskega naloga. Primerjava zakonske ureditve postopka prijetja in predaje na podlagi naloga v omenjenih zakonih pokaže, da se oba zakona v bistvenem ne razlikujeta. V obeh je za uspešno izvedbo postopka za prijetje in predajo predvidena in podrobneje urejena tudi odreditev in podaljšanje pripora, določena je stvarna in krajevna pristojnost sodišč, ki o tem odločajo, predvideno je tudi pravno sredstvo (pritožba), o katerem odloča zunaj obravnavni senat oziroma višje sodišče. Izrednih pravnih sredstev zakona ne predvidevata.

V obeh je tudi določeno, da se glede vprašanj, ki v zakonu niso posebej urejena (med drugim) smiselno uporabljajo tudi določbe zakona, ki ureja kazenski postopek.

B.2 6. Postopek prijetja in predaje na podlagi naloga je poseben postopek in je urejen v posebnem zakonu - Zakonu o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (lex specialis). Postopek pripora (vključno s pravnimi sredstvi) je v zakonu urejen določno in (skoraj) popolno, in le izjemoma predvideva smiselno uporabo ZKP. Zakon izrecno določa kot pravno sredstvo le pritožbo in ne predvideva izrednih pravnih sredstev zoper pravnomočne sklepe o odreditvi ali podaljšanju pripora, glede teh pravnih sredstev pa tudi ne odkazuje na smiselno uporabo določb ZKP. Kljub temu je vprašanje pravnih sredstev (rednih in izrednih) v zakonu urejeno na način, ki stranki zagotavlja pravico do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave).

7. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da tudi v zvezi z razlago določb 23. člena ZSKZDČEU ni razlogov za spremembo stališča, po katerem (tudi) zoper odločbo o priporu, ki je odrejen po določbah tega zakona, zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena. Zato je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP Vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo zavrglo.